Marpissa

Opis razstave

Marpissa - Milan Pajk

Galeb, zatavan
globoko gor v reko

Risi z zidov,
Risi s
host. Risi – guapo –
iz Indije.

Črne
lisice, z jagodami
si mažejo
oči.

Mikado
v tišini, rožljajo
verige. In kaj je v
tvoji oubliette?

Da so te štorklje
prinesle po
kosih in da sem
te jaz sestavil.

Tomaž Šalamun

O Pajkovi Marpissi in Šalamunovem Galebu …

Marpissa zveni eksotično. Morda je slučajna fotografova izbira, odkar se s svojim Land Roverjem ne podaja več v različne bolj ali manj opustele in predvsem eksotične kraje. Kdo bi vedel? Iz Marpisse mimo Marmare in Prodromosa skozi Lefkas vodi prašna cesta v Marathi, kjer so v antiki lomili plemeniti paroški marmor, bel zrnat kamen brez žil, najbolj cenjen kiparski material od kikladskih idolov do Medičejske Venere in potem še vse do 7. stoletja našega štetja, preostale, zadnje kvadre pa so izjemoma izplenili za gradnjo Napoleonovega mavzoleja leta 1844.

Kdor je imel priložnost občudovati t. i. Glavo Boginje s Hiosa iz 3. ali 2. stoletja pred našim štetjem v bostonskem umetnostnem muzeju, ne bo nikoli pozabil kristalne teksture snežno belega kamna, ki je hkrati tako čutno sugestiven, da v njem začutiš utrip žile in mišični tonus. Mehka prosojnost kamna v svetli luči jasnega dne se razodene kot utelešenje Afrodite Uranije, da se želiš dotakniti oblega lica in ga priviti ob svoje.

Triindvajset stoletij kasneje je nihalo pigmalionske strasti na Parosu doseglo svojo drugo skrajno točko v teksturah pod objektivom fotografskega aparata Milana Pajka. Od potlačene zapeljivosti beline parskega čudeža stvarjenja – niča in vsega hkrati – se je fotografovo oko odvrnilo k banalnemu, efemernemu odkrušku stvarstva, ki hkrati nikoli ne more postati nič: Bataillov le crachat, njegova odbijajoča lepota, trpkost ustavljene minljivosti, brezsmiselne nepomembnosti naključnega. Z božjo roko naslikane slike, brezoblične skrepenine, nematerialnost svetlobe in senc – brezobličnost oblik v lepoto prikličeta le oko in zaslonka.

Galeb zatavan, risi s sten, gozda in Indije, jagodna brozga, rožljanje verig, brezizhodni labirint …

Na nenavaden in prav srhljiv način se med podobo in antipodobo vsiljuje zrcaljenje − bolečine, trpljenja in nemoči dveh svetov, ki ju ločujejo tisočletja. Nekdaj sto tisoči sužnjev v beli rani razparanega otoka, v znoju in krvi, brez upanja in prihodnosti, zdaj sto tisoči nesrečnikov v limbu na grških otokih …, nihče, vnemar, brez poti na poti, nikjer …

Zato so Pajkove fotografije trpke in grenke in jim črno-bela poezija daje smisel.

Avtor razstave
Milan Pajk

Grafična podoba
Ranko Novak

Koordinacija
Andrej Smrekar

Projekt so podprli
O. K. VIR
Tiskarna Povše
Cvetličarna Galerija Marjan Lovšin

Uradna penina na odprtjih razstav
Radgonske gorice d. d.

23. november 2016–29. januar 2017
Podaljšano do 12. februarja 2017

Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana