Matej Andraž Vogrinčič

Opis razstave

Vogrinčič je za pričujočo razstavo dodobra prečesal dostopno dokumentacijo Tobačne tovarne in pregledal tiste obstoječe stavbe tega plansko dovršenega tovarniškega kompleksa, v katere je lahko vstopil. Na koncu se je vendarle odločil za postavitev v galerijskem prostoru KC Tobačna 001, ki je danes v celotni namenjen kulturnim vsebinam.

Tla galerije je prekril z belim platnom, na katerem je zgradil razvejano abstraktno kompozicijo, sestavljeno iz več kot pol milijona uporabljenih vžigalic, izdelanih pod blagovno znamko tovarne, ki je svojo proizvodnjo že pred časom preselila iz tega kompleksa. Z uporabo ogromne količine vžigalic instalacija ne samo opominja na borni preostanek produkcije nekoč ene najpomembnejših tovarn glavnega mesta, temveč z njihovo snovnostjo, ki ne služi več prvotnemu namenu, tudi aludira na minljivost in krhkost – tisti konstanti sodobnega načina življenja, ki ju v kolektivni zavesti lahko ohranjajo muzejska stroka in umetniki, ki z občutkom za prostor in čas na svojstven način poustvarjajo zgodbe preteklosti.

Matej Andraž Vogrinčič, širši javnosti najbolj poznan kot »tisti, ki je oblekel hišo na obrežju Ljubljanice,« je umetnik, ki je na primer pogozdil ljubljanski park Zvezda in v Galeriji Škuc vzpostavil pekarno, v kateri je skupaj s poklicnimi peki pekel kruh in raznovrstno pekovsko pecivo. Vogrinčičeva umetniška dela in intervencije so idejno velikopotezne, izvedbeno dolgotrajne ter časovno omejene in minljive instalacije, ovekovečene na fotografijah. Njihova produkcija ni hitra ali ponovljiva, ampak zahteva čas za tehten premislek pri snovanju ter veliko potrpežljivosti pri izvedbi. In čeravno je multiplikacija temeljnega, precizno izbranega osnovnega elementa instalacije glavna premisa vseh Vogrinčičevih intervencij, umetnik del ne ponavlja, saj so vedno začasna ter na koncu odstranjena in uničena; ostane le fotografija kot dokument in kot umetniško delo.

Umetnik svoje ideje po navadi realizira zunaj galerijskih prostorov, največkrat v urbanih okoljih, kjer z intervencijami opominja na nevralgične točke mest – njegove lokacije so propadajoče hiše in fasade, zapuščene gradbene jame, nakupovalna središča kot monolitni spomeniki potrošništva sodobne družbe itd. Ne spušča se v eksplicitno in direktno kritiko, temveč z do potankosti izvedenimi instalacijami, ki se vsebinsko neposredno odzivajo na prostor in zgodovino predmeta obravnave, igrivo pokaže na pereče točke, ki jih zazna v procesu raziskovanja prostora, njegove okolice ter zgodovinskih in družbenih kontekstov.