Maurizio Barberis

Opis razstave

Delček Plečnikovega opusa skozi fotografski objektiv in avtorski pogled priznanega italijanskega fotografa.Italijanski fotograf Maurizio Barberis, po osnovni izobrazbi arhitekt, se v svoji avtorski fotografiji posveča raziskovanju polja med čutnim svetom (oblikami), svetom primarnega zaznavanja (sanjami) in svetom simbolnih afirmacij (miti). V preteklih letih je njegovo zanimanje pritegnila tudi arhitektura Jožeta Plečnika, hiša, ki jo je arhitekt oblikoval za svojega prijatelja in sodelavca Matka Prelovška. Ravno te avtorske fotografije ter Barberisov sodoben avtorski pogled na Plečnikovo ustvarjanje so osrediščene na razstavi, ki povezuje dva koprodukcijska partnerja: Plečnikovo hišo in Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji. Razstavo spremlja katalog s prispevki Massima Negrija, Andrea Schuberta in Maurizia Barberisa ter avtorjevih 30 fotografskih reprodukcij.Kurator razstave Massimo Negri, strokovni direktor Evropske muzejske akademije, je v svojem prispevku za katalog izpostavil pomen historičnih hiš, ki so jih ustvarili svetovno pomembni arhitekti, in si postavil vprašanje, "kako javnosti predstaviti bolj artikulirano izkušnjo prostora – ne samo strogo kontemplativne – ne da bi s preveč invazivnimi posegi razvrednotili duha lokacije". Na to odgovarja fotografski projekt Maurizia Barberisa v Prelovškovi vili v Ljubljani, saj, kot piše Negri, njegove fotografije za obiskovalce predstavljajo "filter, skozi katerega si lahko s sodobno senzibilnostjo interpretirajo notranjščine prebivališč, ustvarjenih s strani mojstra. Sočasno, a začasno zaustavljeno v avri referenc na preteklost. Gre za neke vrste vizualni film, ki spodbuja domišljijo in vzbuja radovednost; tako prvo kot drugo pa je med temelji komunikacijskega mehanizma – in fascinantnosti – vsakega muzeja".Skozi svojo avtorsko fotografijo Barberis pretvarja materijo v pogled, skozi fotografski objektiv transformira materijo, ki je podvržena minevanju časa v prostoru. Kot je za katalog zapisal milanski galerist Andrea Schubert, se skozi Barberisovo delo "resničnost, ki jo predstavlja, nato premakne drugam, na druge ravni obstoja, v druga duševna in čustvena stanja. /…/ Podvig je, z mojega vidika, pri njegovih fotografijah dobro uspel. Znake je s časom prepojilo vse, kar je bilo tam ali pa je samo potovalo mimo. Tako kot kipar oblikuje snov, tudi Barberis sledi okvirom, svetlobi in sencam prostora, ki obstaja bolj v domišljiji kot v resničnosti. "Maurizio Barberis Iz arhitekture je diplomiral na beneškem IUAV, v svetu umetnosti in umetniškega oblikovanja deluje od 80. let 20. stoletja, je avtor samostojnih razstav in instalacij (Dilmos Milano, Morat Institut Friburgo-D) ter sodelovanj (med njimi Galleria Nilufar v Milanu). Kot avtor je sodeloval na dveh edicijah milanskega Trienala. Sodeloval je z muzeji Museo del Vetro iz Murana in Museo Fortuny iz Benetk, kjer je organiziral številna predavanja in delavnice ter postavitev razstave ob 50. obletnici muzeja Fortuny. Objavil je knjige s fotografijami (Electa, Damiani, Mondadori Arte, Rizzoli Italia, Rizzoli New York) in knjigo na temo teorije o barvah. Prejel je nagrado za najboljšo fotografijo na beneškem arhitekturnem bienalu 2012. Dela iz zadnjega obdobja so bila razstavljena na samostojnih razstavah v fundaciji Fondazione Levi v Benetkah (2019), v palači Palazzo Tagliaferro v Andori (do 10. julija 2022), v palači Salis, Soglio v Švici (od 18. junija do 24. oktobra 2022). Je eden od ustanoviteljev kulturne platforme HoperAperta.Vila Prelovšek Matko Prelovšek (1876–1955) je Plečnika spoznal že med študijem na Dunaju in po arhitektovi vrnitvi v Ljubljano je bil zaslužen, da so Plečniku zaupali številne naloge pri urejanju mesta. Postala sta tesna prijatelja, saj je med drugim pomagal Plečniku z opremo tudi pri njegovi hiši v Trnovem in mu podaril psička Sivka.Vilo na Zarnikovi ulici je Prelovšek zgradil leta 1911, po Plečnikovih načrtih pa so jo preuredili med letoma 1923–1933. Pred stavbo je Plečnik zasnoval novo stopnišče, kjer je pot speljana zavito in spominja na dostope v antični Grčiji, ki niso vodili neposredno k cilju. Vhodno vežo je preoblikoval s pomočjo oboka in ustvaril večjo sprejemnico. Plečnik se je pri prenovi omejil le na dnevne reprezentančne prostore. Podrl je steno med dvema sobama in jo nadomestil z oboki, ki jih nosita dva toskanska stebra. Na enem delu je uredil jedilnico, v drugem salon, v stranski sobi pa še knjižnico.Uredil je tudi vrt po načelih parka v dveh delih, za hišo je geometrijski park, ki je nekoliko dvignjen in tu je Plečnik uredil krajšo promenado. Zasnoval je tudi vrtno uto in pred njo postavil stari steber, ki je ostal pri preureditvi Marijinega znamenja na Levstikovem trgu. Na vrh je postavil kip Marije, ki jo je oblikoval pater Desiderius Lenz iz samostana v Beuronu.Vrt ob hiši je zasnoval v japonskem slogu in uredil bajer nepravilne oblike. V zasnovi ureditev spominja na sočasno ureditev vrta Na Bastiji na Praškem gradu, ki je nastajala vzporedno.V vili danes domuje dr. Damjan Prelovšek, vnuk Matka Prelovška, umetnostni zgodovinar, ki je eden največjih poznavalcev Plečnikovega opusa in je posvetil svoje življenje raziskovanju Plečnika. Poleg raziskovalnega dela, številnih člankov, publikacij in monografij sistematično zbira in gradi obsežen arhiv načrtov, pisem, posnetkov in drugih dokumentov, ki odpirajo vrata v razumevanje Plečnikovega dela, osebnosti in odnosov, v katere je bil vpet.