Miguel Chevalier in Dieter Lutsch – ŠE VEČ SVETLOBE!

Opis razstave

Zgodba v nadaljevanjih in povezovanjih
I. Maribor: KiBela
Vidim, kar ti ne vidiš, in to je. . .
. . . bela. Neee, mavrična! Bela. Nikakor! Pisana je. Pravzaprav oboje. Oboje? Kakopak, saj vendar živimo v tehnološki dobi! Prosim? Kako? Kaj ima to z našo dobo? Veliko, veliko. . .

Se zavedate, da v tehnološki dobi – ja, živimo jo že nekaj časa – pravilo, o katerem so nas učili že v vrtcu, in sicer da z mešanjem osnovnih barv, torej rdeče, rumene in modre, dobimo vse barvne odtenke, pri čemer „dajo“ vse tri rjavo, sploh ni več edino? Odkar smo obdani z napravami tipa barvni televizor, mobilni telefon, digitalni fotoaparat ter s celo serijo različnih računalniških, pa tudi televizijskih digitalnih monitorjev, se ni spremenila le trojica osnovnih barv: rumeno kot osnovno barvo je zamenjala zelena, ki skupaj z rdečo v digitalni govorici tvori – reci, piši – rumeno. Čeprav različne kombinacije osnovnih barv digitalnih svetov (rdeča, zelena in modra) še vedno „dajejo“ množino odtenkov barvnega spektra, je za inertno-pragmatičnega uporabnika sodobnih tehnologij novo še posebej dejstvo, da z mešanjem vseh treh tako imenovanih RGB barv, dobimo – reci, piši drugič – belo barvo! Torej svetlobo!

Prav ta tehnološka pogruntavščina, temelječa na svetlobi, je eno od dveh vodil razstave, na kateri Miguel Chevalier (Mehičan, ki živi in ustvarja v Parizu) in Dieter Lutsch (v Romuniji rojen Nemec, živi in ustvarja v Berlinu) v razstavljenih delih aktualizirata in tematizirata novodobni fenomen RGB digitalnega principa mešanja barv.

To počneta na diametralnih ravneh. V delu Chevalierja, svetovno znanega pionirja računalniške umetnosti, je princip aditivnega mešanja barv in z njim ustvarjanje svetlobe inkorporirano v počelu samega umetniškega dela, je kot vir, ki rezultira izrazito barvite umetniške svetove, kakršne ustvarja umetnik že od osemdesetih letih minulega stoletja, zaradi česar ga de facto uvrščamo med vidnejše predstavnike zavestnega ustvarjanja progresije zgodovine umetnosti in ga (lahko) povsem asociiramo z Monetom, ki mu je bil efekt svetlobe eden pomembnejših komponent pri njegovem umetniškem raziskovanju in ustvarjanju. Izbrano delo Dietra Lutscha, predstavnika mlajše generacije berlinskih umetnikov, ki smelo razstavlja doma in na tujem, se „chevalierski pisanosti“ postavlja v diametralno pozicijo v dejstvu, da Lutsch RGB princip mešanja barv, ki kot doslej znano – poudarjamo – nastaja le in samo na digitalni ravni, kot inovator pervertira iz sveta digitalnega v realni alias fizični svet: rdeča, zelena in modra tekočina (nič več svetlobni slopi!) ustvarijo beli „produkt“.

Analogija med deloma Chevalierja in Lutscha se pokaže na ravni percepcije obeh umetniških del, ki (že) na prvi pogled obljublja visoko stopnjo (emocionalnega) navdušenja. Deli nosita v sebi mnogo romantičnega. Chevalierjevi vrtovi gigantskega fraktalnega cvetja, različnih velikosti, barv in oblik v prvi vrsti navdušujejo s svojim generativnim in interaktivnim principom, kreirajočim avtonomna virtualna semena, ki rastejo, se gledalcu odpirajo in zopet izginjajo, a se že pojavljajo nova, pač glede na to, kako in kolikor se jim gledalec približa (interaktivnost!). Bela pena, ki nastaja iz barvnih tekočin in se nabira v vrteči se posodi, ne navduši zgolj na ravni inovacije, pač pa de facto asociira počelo, iz katerega je bila rojena Venera, boginja ljubezni. Vzrok za prijetno občutje!? A kakor življenje tudi v tehnološki dobi ostaja paradoksalno, in kot veleva ljudski rek „za dežjem posije sonce“, ki – roko na srce – funkcionira tudi obrnjeno, posedujeta obe deli tudi kapaciteto negotovega, skorajda anksioznega, kar v bolj ekstremni obliki napovedujejo apokaliptiki, ki zatrjujejo, da nam novodobne inovacije in tehnološki dosežki ne obetajo nič dobrega, da nas puščajo dezorientirane, prazne in kar je še tega. Inovacija, ki je Lutsch ne želi povsem pojasniti, kakor pač nemalokrat počnejo inovatorji, ki želijo obdržati v svojih ro