Miha Pirnat

Opis razstave

Miha Pirnat - Slikar in restavratorAkademski slikar in restavrator Miha Pirnat (roj. 1924) je prve likovne izkušnje pridobil na Šoli za umetno obrt. Kasneje je znanje izpopolnjeval na študiju slikarstva na takratni Akademiji upodabljajočih umetnosti ter nato še dve leti na restavratorski specialki, ki jo je zaključil leta 1957. Že v Šoli za umetno obrt, kjer sta ga med drugimi, kakor tudi kasneje na akademiji, poučevala Zoran Didek in Maksim Sedej, se je navdušil za slikanje akvarelov, ki so postali del njegovega intimnega, osebnega doživljajskega sveta. V Pirnatovem avtorskem slikarskem delu torej prevladuje akvarelna tehnika, slikanje v olju pa je mnogo manj zastopano. Akvarel je hitra tehnika, zato je razumljivo, da ga je vzljubil, ker mu je časa vedno primanjkovalo. Večinoma gre za krajinsko tematiko, žanrskih prizorov je malo, naslikal pa je tudi nekaj avtoportretov, kar je pri akvarelistih na splošno precej redko. Motive je iskal v bližnji okolici doma ali pa v Ljubljani, kjer je obiskoval šolo. Kasneje je slikal v prostem času, ob koncu tedna, ali pa kot sprostitev po napornem terenskem restavratorskem delu, ko je bil ločen od doma in družine. Tovrstno slikarsko delo mu je včasih zadovoljilo potrebo po izrazu umetniške ideje, drugič mu je bilo oblika meditacije, včasih pa pripravljalna skica za oljno sliko. Že akvareli iz začetnega obdobja, še pred študijem na akademiji, kažejo precejšnjo virtuoznost, tako v kompoziciji kot v perspektivi ter v barvnem podajanju. Z leti in s trdim delom je njegov uspeh pri slikanju akvarelov neprestano naraščal. Pirnatovi akvareli so neposredni, lahkotni in ne prenatrpani, vendar je format poslikane površine dostikrat precej zapolnjen, toda likovno nič manj bogat. Tu ni popravljanja – ali akvarel uspe ali pa ne; s popravljanjem bi nastal samo zmazek. Med njegovimi akvareli zagotovo ne bomo našli česa takega. Na nekaterih zgodnejših akvarelih je kolorit še zelo intenziven in je po načinu slikanja blizu oljnemu slikarstvu (Benetke, 1947), kasneje pa prevladuje precej bolj umirjena barvna skala, in akvareli pridobivajo na zračnosti in lahkotnosti, kar sicer velja za večji del njegovih akvarelov. Posamezni motivi precej variirajo, od čustveno nabitega vzdušja do umirjenega, intimnega razpoloženja v krogu domačih, in zato ni nič čudnega, da domače interierje upodablja s tako ljubeznijo. To je prepričljiv dokaz, kako zelo je navezan na svoje bližnje, v krajinskih motivih pa je čutiti navezanost na našo lepo slovensko zemljo. Najštevilčnejši so v njegovem opusu krajinski motivi v različnih letnih obdobjih, saj se je prav tovrstni tematiki Miha Pirnat največ posvečal. Zvesto po naravi sta izražena perspektiva in karakter prostora in oboje, dopolnjeno še z lahkotnimi barvami, omogoča takojšnjo prepoznavnost. Med tovrstnimi motivi je mnogo kmečkih domačij in različnih podeželskih zgradb, vaških vedut ali delov naselij, največ pa je motivov sevniškega gradu in okolice ter Hrastovelj, oba motiva pa sta tesno povezana z njegovim strokovnim restavratorskim terenskim delom. Tretja najpogostejša tematika so Banjole z bližnjo okolico. Prijetno nas preseneti tudi z umirjenimi gozdnimi motivi, ki so ravno pravšnji za dolge sprehode in potepanja. Redko naletimo na krajinski motiv, v katerem ni v taki ali drugačni obliki zastopano drevje, mnogokrat celo v prvem planu. Posebno doživete in idilične so nekatere morske vedute, ki kar izžarevajo neko skrivnostno razpoloženje, mirno zrcaljenje na vodni površini, prežeto z nostalgičnim hrepenenjem – morje je imel zelo rad. Ti motivi so nastali večinoma med poletnim oddihom, ko je v krogu svoje družine pozabil na vsakdanje skrbi. Tudi v drugih primorskih motivih, vključno s Hrastovljami, je čutiti neko vedrino, optimizem in umirjenost. Bolj kot v slikarskih je Miha Pirnat poznan v restavratorskih krogih, saj je eden od začetnikov organiziranega restavratorstva v Sloveniji. Večino svojega strokovnega dela je posvetil restavratorstvu na področju slikarstva, tako posegom na stenskih poslikavah kot na »štafelajnem« slikarstvu. Sodeloval je pri izvajanju restavratorskih posegov na mnogih pomembnih slovenskih kulturnih spomenikih, pa tudi na širšem območju takratne države. Želja po izkušnjah in znanju ga je vlekla v svet, in tako je prišel v stik s strokovnjaki, ki so restavrirali stenske poslikave po srbskih in črnogorskih pravoslavnih cerkvah. Ker se je izkazal z znanjem in izkušnjami ter predanostjo delu, se mu je ponudila priložnost, da je v Egiptu in Sudanu z jugoslovansko ekipo restavratorjev sodeloval pri reševanju koptskih in staroegipčanskih stenskih poslikav; le-te bi bile sicer izgubljene, ker bi jih po dokončanju asuanskega jezu zalila voda. Med drugim je restavriral tudi Tizianov poliptih »Assunta« iz Dubrovnika. Od slovenskih naj omenimo samo nekaj obsežnih restavratorskih posegov: stenske poslikave v hrastoveljski cerkvi, v Lutrovski kleti v Sevnici, strop v brežiškem gradu, podeželske cerkve s pomembno gotsko poslikavo, sakralni objekti na potresnem območju v okolici Kobarida, podeželske kmečke freske ter mnogo oljnih slik na platnu (Metzingerjeva in Cebejeva dela, slike velikega formata iz strunjanske cerkve itd. ). Ob razstavi smo pripravili obsežen spremljevalni program .Avtor razstave in vodja projekta Miha Pirnat ml. Priprava umetnin za razstavo Miha Pirnat ml. , Tina BuhPostavitev razstave Miha Pirnat ml. Oblikovanje kataloga in spremljajočih tiskovin Petra BenedikProjekt so podprli 25. marec–16. maj 2021Narodna galerijaPrešernova 241000 Ljubljana