Miha Štrukelj

Opis razstave

Slikar Miha Štrukelj je za KC Tobačna 001 pripravil nov razstavni projekt. Vsebinsko njegova prostorska postavitev nadaljuje jasno raziskovalno linijo, ki sega v začetek novega tisočletja. Gre za oblikovanje urbanih zgodb, ki v glavnem prikazujejo prezrte, izpraznjene ali manj zanimive predele mest, katerih konstrukcije umetnika pritegnejo zaradi svojih linearnih elementov in geometrijskih gradbenih form.

Slikarska praksa Mihe Štruklja se od začetka njegovega samostojnega ustvarjanja po končanem študiju v drugi polovici devetdesetih let razvija v tesni povezavi z mediatizirano podobo. Sprva se je motivno napajala pri posnetkih CT in slikah ultrazvočnih preiskav človeške notranjosti, nadalje pri medijsko posredovanih podobah dramatičnih ali celo katastrofičnih dogodkov, v zadnjem desetletju pa se osredotoča na prizore iz urbane topografije. Njegova dela v glavnem prikazujejo prezrte, izpraznjene ali manj zanimive predele mest, katerih konstrukcije umetnika pritegnejo zaradi svojih linearnih elementov in geometrijskih gradbenih form. Vsebinsko predlogo za ustvarjanje vselej predstavlja posnetek »resničnosti«, ki ga umetnik z zmanjševanjem resolucije pikselizira oziroma razdrobi na najmanjše enote in s pomočjo slikarske mreže prenese na drug nosilec. Kompozicijska mreža, sicer tradicionalno pomagalo slikarjev pri prevajanju podob s prvotne podlage na novo, pri Štruklju vedno ostaja namerno razkrita in kot taka zavzame konstitutiven formalen kot tudi vsebinski element umetniškega dela.

Prostorska postavitev Nekje vmes predstavlja imaginarno pokrajino, ki v risbi združuje raznotere realne in fiktivne poglede na arhitekturne oblike urbanih središč. Z abstrahiranjem in fragmentiranjem stvarnih podatkov z referenčnih fotografij, izvorne lokacije namenoma zakrije, medtem ko vnešene fiktivne elemente infiltrira tako, da jih ne zaznavamo kot tujke. Upodobljena mestna veduta uteleša izmuzljivo razmerje med kontradiktornima elementoma realno – utopično, zaznamuje pa jo konfrontacija strogo racionalne, z matematičnimi izhodišči podprte organizacije vidnega plana in emotivnega fluida roke.

Štrukelj se z razstavnim projektom izpričuje kot umetnik, ki suvereno povezuje raznorodne elemente v vizualno celoto in pričara iluzijo dejanskega arhitekturnega ustroja, pri čemer izrablja obstoječi element galerijske stene. Mrežna struktura stenske poslikave prestopa z dvodimenzionalnega nosilca, se razširi in poveže z vrvičasto prostorsko kompozicijo. Na ta način se urbana pokrajina odpira v prostor, obiskovalec pa postane surogat za človeka izpraznjeno urbano prizorišče.