Milijana Babić

Opis razstave

Reška umetnica Milijana Babić se v svojih delih osredotoča na izsledke različnih raziskav v povezavi s pravicami šibkejših in ranljivih družbenih skupin, kot so starejši, brezposelni in ženske. V večini primerov gre za podatke, ki govorijo o kršenju osnovnih človekovih pravic ter o družbenih normah in standardih, ki jih najraje ignoriramo, oziroma o dejstvih, glede katerih se vse prevečkrat sprenevedamo. V času rezidenčnega bivanja v Ljubljani se je umetnica osredotočila na vlogo institucije rimokatoliške cerkve v povezavi z vprašanjem pravice žensk do samoodločanja.

Umetnica ne le zbira in obdeluje informacije, temveč poskuša vsebino raziskav ter pridobljenih podatkov na različne načine interpretirati v kontekstu umetnostnega miljeja in svoje lastne pozicije v družbi. Tako na primer postane pri projektu raziskovanja pravic delavcev za leto in pol iskalka dela prek časopisnih oglasov in se na lastni koži sooča s podlostmi zaposlitvene politike in kršenjem delavskih ter nenazadnje človekovih pravic, ali pa kot samozaposlena v kulturi preizprašuje umevanje vloge kulturne delavke v sodobni družbi.

Najpogostejše teme in odzivi, s katerimi je zaznamovano njeno delo, pa so vezani na politiko spola, spolne diskriminacije in nasilja nad ženskami. V času polemiziranja s pridobljenimi in v ustavah evropskih držav zapisanimi človekovimi pravicami, ki so vodilo in zakonitost demokratične družbe, se je nujno upreti prihuljenemu vdiranju mnenja različnih institucij v osnovna vprašanja o ženskem telesu. Poniževanje, zapostavljanje in neenakost katerega koli človeškega bitja so grožnje, ki bi se jim morali upreti z vsemi družbenimi mehanizmi, najsi gre za zakonska določila države, civilne pobude ali verske dogme.

V času rezidenčnega bivanja v Ljubljani se je Milijana Babić osredotočila na vlogo institucije rimokatoliške cerkve v povezavi z vprašanjem pravice žensk do samoodločanja. Ker v svojem delu največkrat uporablja jezik institucije kritike, je v prostore, namenjene zbiranju in molitvi, intervenirala z zanje značilnim besedilom in ikonografijo. Na oglasne table štirinajstih ljubljanskih cerkva je izobesila molitev k devici Mariji s prošnjo, da Boga prosi za pravice žensk, predvsem tistih, ki jim preti nevarnost žalitve, izkoriščanja, kazni, prodajanja, posilstva, in za ženske, ki jih to zlo ni zaobšlo. Drugo delo pa je reakcija na uporabo javnega prostora za širjenje enosmerne propagande, ki smo mu bili priča pred nedavnim, saj javni prostor kot osnovno okolje za spodbujanje pluralnosti ne sme in ne more služiti partikularnim interesom katerekoli institucije.