Moran Victoria Sabbag

Opis razstave

Projekt se odvija tako v razstavišču kot izven njega, in sicer ob transformaciji zgradbe galerije v objekt z vizualno in zvočno komponento. Fasada galerije je prekrita s termoskrčljivo folijo, s katero umetnica ne poizkuša zgolj parazitirati zunanjosti razstavišča, temveč tudi pretvoriti galerijo v veliko resonančno telo.

Izraelska umetnica in violinistka Moran Victoria Sabbag vzpostavlja v svoji ustvarjalni praksi, ki poleg grafik prvenstveno zajema instalacije in performanse, prostor za interaktivnost in znotraj tega možnost za sprevračanje družbeno sprejetih normativov ali pravil. Naslovu projekta "Adagio for Space "("Adagio za prostor"), ki sestoji iz instalacije in performansa ter nas usmerja k umetničinemu razmišljanju o zvoku in prostoru, botruje kompozicija Samuela Barberja "Adagio for Strings "(1936). Projekt se odvija tako v razstavišču kot izven njega, in sicer ob transformaciji zgradbe galerije v objekt z vizualno in zvočno komponento. Fasada galerije je prekrita s termoskrčljivo folijo, s katero umetnica ne poizkuša zgolj parazitirati zunanjosti razstavišča, temveč tudi pretvoriti galerijo v veliko resonančno telo. Z ovitjem prednje stene v polietilenski material bele barve je zabrisala strukturo stavbe, ki se bo v primeru snega skorajda popolnoma zlila z belo okolico. Poleg tega vremenski pojavi zgradbo spreminjajo v telo, sorodno glasbenemu instrumentu, saj veter povzroča slišno vibriranje ponjave.

Performans je zasnovan v dveh delih. V prvem segmentu, ki ga občinstvo spremlja na prostem, igra Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, obrnjen proti »oblečeni« fasadi. Ponjava, razpeta čez okenske odprtine, občinstvu omogoča tako zvočno kot vizualno spremljanje dogajanja, saj lahko sledi konturam glasbenikov, ki prosevajo skozi folijo. V drugem delu umetnica izvede obrat, podoben brisanju oblike zgradbe, s tem ko razbije tradicionalno postavitev poslušalcev pred orkester. S tem jim omogoči en facesrečanje z glasbeniki – brez hierarhije in distance. To dejanje ruši obstoječo in splošno sprejeto strukturo orkestra, njegovo vizualno in družbeno enotnost, ki zanika vsakršno individualnost znotraj skupine ter opolnomoči dirigenta. Performans prevrednoti prostorsko ureditev orkestra, ki v klasični glasbi ostaja skozi stoletja nespremenjena, in zastavi vprašanje razmerja med glasbenikom in občinstvom: Koliko prostora si lahko posameznik prisvoji in kaj se lahko v tem vmesnem prostoru zgodi? Glasba je komunikacija, a pri orkestralni obliki gre predvsem za sporočanje občutja skladatelja skozi zapisane note, medtem ko so nam v obliki, kot si jo je tokrat zamislila umetnica, na dlani tudi občutja glasbenikov ter njihove zgodbe, ki jih lahko posredujejo z mimiko, govorico telesa ali očesnim stikom. Na ta način se nevidne plati orkestra pretvarjajo v vidne.

Projekt sodi v sklop rezidenčnih izmenjav, ki smo jih vzpostavili z različnimi rezidenčnimi centri med drugim tudi z Izraelskim centrom za digitalno umetnost Holon v Izraelu, neprofitnim galerijskim in produkcijskim prostorom.