Morje ob mestu

Opis razstave

Druga razstava cikla "Ljubljana se klanja Sloveniji" prestopa državno mejo in v Galeriji Vžigalica predstavlja sodobne umetnike od vsepovsod, ki so našli svoj dom v Trstu in okolici.

Pristaniško mesto, ki je za Slovence zgodovinsko veljalo za okno v svet, je imelo močan kulturni in gospodarski vpliv na regijo in na ustvarjalce slovenske narodnosti, ki so kljub konfliktom vseh režimov in politik – ali pa prav zaradi te razdeljenosti – v Trstu iskali internacionalizem, kulturno raznovrstnost, poslovno priložnost ali zatočišče. Massimo Premuda, kustos Muzeja moderne umetnosti Ugo Carà (Museo d'Arte Moderna Ugo Carà), vodja galerije DoubleRoom in član kuratorskega odbora muzeja Revoltella v Trstu, se je odločil, da se tokrat ne bo ukvarjal s historično močno obremenjeno politizacijo prostora, temveč se bo držal univerzalnega stika človeka z morjem. Zaradi močnega pristaniško-mestnega značaja tržaške obale si je zamislil poetičen koncept povezave morja z mestom in njegovimi prebivalci ter k razstavi povabil umetnike, ki so intimno reagirali na ta stik.

Z razstavo v Ljubljani predstavljamo tržaško morje, ki je močno zaznamovano kot "mestno morje". Osem mednarodnih umetnikov tržaške umetniške scene na različne načine pripoveduje o tržaškem morju kot o meditativnem zrcalu na stičišču narodov in kultur, kjer je morje element srečevanj in izmenjav. Predrag Matvejević je osebno in univerzalno izkušnjo morja mojstrsko strnil v citatu: "Morja ne odkrivamo sami in ga ne gledamo samo s svojimi očmi. Vidimo ga tudi tako, kot so ga gledali drugi. V podobah in pripovedih, ki so nam jih zapustili, ga hkrati spoznavamo in prepoznavamo. " Razstava se velikemu hrvaškemu pisatelju ob prvi obletnici njegove smrti poklanja z zvočno instalacijo Sredozemska polifonija (Polifonia mediterranea) umetnice Mile Lazić, kjer 13 različnih oseb, vsaka v svojem jeziku, bere Matvejevićev Mediteranski brevir, v večglasju, ki valovi kot morje.

Delo MarePlurale Elia Germanija je ogromen fotomozaik, izdelan iz neskončne serije slik, posnetih s pomočjo beguncev, kjer se portreti Tržačanov, turistov in novih državljanov mešajo na obalah mesta in ustvarjajo veliko morje, ki si ga delijo. Tržaško pristanišče (Port of Trieste) Fabrizia Giraldija je redkobesedna reportaža o industrijskem pristanišču, kjer glavno vlogo igrajo tovor, tovornjaki, zabojniki in ladje, ki pripovedujejo o mednarodnih izmenjavah mesta z ostalim svetom. Obenem pa je to del mesta, o katerem vsi govorijo, vendar ga nihče pravzaprav ne pozna.
Videoinstalacija Škilasto morje (Mare strabico) Emanuele Marassi skozi bele morske školjke spodbuja čutno zaznavo morja. Čustvena resonanca (Emotional Resonance) Claudie Livia vabi občinstvo k interakciji z umetnino: ta namreč ritem padajočih kapljic usklajuje z bitjem srca obiskovalcev, vključenih v instalacijo. Svetlobni odsev (Gibigiana) Cecilie Donaggio Luzzatto-Fegiz na strop galerije projicira kompilacijo odsevov sonca na površini morja, ki spominja na otroško igro odsevov ogledal.

Video dokument performansa Tekoče sirene (Sirene Fluide) Nine Alexopoulou in Nike Furlani, ki bo tudi spremljevalni dogodek razstave, nam skozi sodobno predelavo klasičnega akta, s projekcijami rib, mehkužcev in rakov na golo telo, pripoveduje o hibridnih bitjih mediteranske mitologije s fluidno osebnostjo, prek siren, himer in sodobnih div pa se dotika tudi vprašanj o spolu.

Massimo Premuda