Mrmranje

Opis razstave

Sodelujoči umetniki: Seza Paker, Ayşe Erkmen, Ali Kazma. Mrmranje je šepet; komajda zvok. Grška beseda mormurein se nanaša tako na mrmranje kot na lesketanje.

Prvotni pomen besede mrmranje naj bi izviral iz šelestenja, tj. zvokov, ki nastajajo ob drgnjenju listov enega ob drugega. Življenje cveti v tem golem mrmranju. Slišati ni le zvokov listja in vetra, temveč je nekje notri tiho slišen tudi glas umetnika. Seza Paker je avtorica videa Exercise, ki z referencami na Ursonate Kurta Schwittersa ustvari totalitarni prag in zgradi gledalčev momentum za vstop v razstavo. Tudi njeni asemblaži z naslovom Untitled (les mot-couleurs) vsebujejo reference na umetnike, ki uporabljajo barve ter brezimno naravo zgodovine slikarstva. Umetnico serija (Barve-besede) spominja na čas pred prvo svetovno vojno in po njej. Njene Barve-besede se navezujejo na zgodbo Les mots en héritages izpod peresa francoskega pisca Bernarda Quirinyja. Zgodba govori o sledovih, ki so ostali na stenah razpadajočega gradu in razkrivajo slike, ki so nekoč tam visele. V videu Absinthe se medsebojno dopolnjujejo spomin, potopljen pod vodo, in arheološki objekti pod vodo. Zvoki v tej instalaciji so zvoki dveh različnih geografij – zgodovine Istanbula in Montparnassa leta 1910.

Delo Ayşe Erkmen sestavlja 168 listov, ki izzovejo premislek o drevesnih vejah in o tem, kako je narava nenehno pod udarom. Nenavadno, srhljivo mrmranje zavijajočih in šepetajočih zvokov spominja na tišino, utopljeno v kriku teme. Ayşe Erkmen v videu Conversations Taksim Square skozi besedilo pripoveduje Šeherezadine zgodbe. Obrekovanje, čenče. Vsakič, ko nam črke povedo zgodbo; zgodba postane abstraktna, obrekljivke so stisnjene v črke. Pri postavljanju napisa Mış Miş na stene je umetnica uporabila glagolski čas, značilen za pravljice: Bilo je tako: preteklik z Mış Miş. Po drugi strani pa veter, ki nastaja pri tem, ko si tri ženske s fenom sušijo lase (in ne naravni veter), gledalca usmerja k postelektrični dobi industrijske družbe.

Ali Kazma v videu Play prikazuje vaje za predstavo Hamlet znane newyorške gledališke skupine The Wooster Group. Mrmranje, ki se pojavlja med zvoki, šepetom in šepetalcem, gledalčevo pozornost priteguje k vaji. Video Clerk prikazuje uradnika, ki neprestano ponavlja isti gib – kot v dadaističnem performansu. Ob kaligrafski kretnji z roko, ki se premika počez, pero mrmra po papirju – s skrajno natančnostjo, ki jo krasi gibanje dlani po papirju. Po drugi strani pa so podobe iz postfordistične dobe v delih Automobile Factory in Jean Factory popolnoma brez ljudi in narave, zato naglas premikajo proti strojem. Umetnik namesto »zvokov in vonjev« gledalcu ponudi gibanje, značilno za stroje.