Na moje oči: Zgodbe iz Iraka

Opis razstave

Razstava predstavlja Irak skozi oči mlajše generacije tamkajšnjih fotografov. S svojim delom so ustvarili edinstven in izviren pogled na Irak, ki prikazuje fragmentirano podobo današnjega življenja v državi: od prostranstev goratih severnih mejnih območij do cele vrste najrazličnejših situacij po vsej državi, ki odražajo tako njeno novejšo zgodovino kot posledice konflikta, ki mu ni videti konca.

V skorajda popolnoma globaliziranem svetu pogosto živimo v prepričanju, da so nam vsi raznoliki in večplastni pogledi na resnične situacije vsakdana ljudi kjerkoli po svetu na voljo vsak trenutek. K temu odločilno prispevajo narava fotografskega medija, najbolj demokratičnega in pluralnega vizualnega jezika, ter velikanske zmogljivosti pretočnosti podob. Živimo v prepričanju, da imamo resnico na dlani, da smo obveščeni, da nam zahodnjaški pogled daje dovolj vedenja o tem, kakšna je resničnost, ki jo živi nekdo "drug".

Kakšne so podobe, ki jih navadno povezujemo z Irakom? To so slike vojn, nasilja, raznih milic, humanitarnih kriz, begunskih taborišč, to so podobe, ki nam jih ponujajo mediji in prek katerih "poznamo" to bližnjevzhodno državo, ki je bila še do nedavnega ujeta v konflikt, katerega posledice segajo že daleč onkraj njenih meja. Smo se kdaj vprašali, ali nam te podobe sporočajo resnico ali pa je njihovo sporočilo morda namerno prikrojeno?

Razstava NA MOJE OČI ponuja drugačen pogled na Irak. Predstavlja ga namreč skozi oči mlajše generacije tamkajšnjih fotografov, to so Aram Karim, Bnar Sardar, Hawre Khalid, Seivan M. Salim, Rawsht Twana in Ali Arkady, ter z razkritjem fotografskega arhiva Twana Abdullaha, čigar delo sega v čas med letoma 1974 in 1992, vse skupaj pa je pospremljeno še z videnjem Stefana Carinija in Daria Bosia, dveh italijanskih fotografov, ki sta živela in delala v Iraku. S svojim delom so ustvarili edinstven in izviren pogled na Irak, ki prikazuje fragmentirano podobo današnjega življenja v državi: od prostranstev goratih severnih mejnih območij do cele vrste najrazličnejših situacij po vsej državi, ki odražajo tako njeno novejšo zgodovino kot posledice konflikta, ki mu ni videti konca. Ker fotografi izvirajo iz tamkajšnjega okolja in ker ga zelo dobro poznajo, nam lahko bolje približajo svojo deželo in njene ljudi z njihovimi zgodbami in življenjem, ki gre vojni navkljub svojo pot. V središču zanimanja iraških fotografov je njihova domovina, to je iraški Kurdistan.

Naslov razstave OVER MY EYES je dobesedni prevod kurdskega pozdrava "ser čav" oziroma arabskega "ala 3ini". Oba pozdrava pomenita "dobrodošel si" (dobesedno: dobrodošlico ti izrekam tako, da te polagam "na svoje oči"). Namen razstave nikakor ni oblikovanje novega dogmatičnega pogleda na državo, ki naj bi nadomestil dosedanjega, temveč spodbuditev razprave o tem, kako ustvarjamo in sprejemamo podobe in informacije. Podati želimo povod za razpravo o tem, kako sploh vidimo svet, in poudariti potrebo po sprejemanju drugačnih videnj, saj bomo le tako lahko dovolj razširili lastno razumevanje večplastnega človeškega življenja.

Razstavo, ki je bila konec leta 2017 premierno predstavljena v centru sodobnih umetnosti DOX v Pragi, v Galeriji Jakopič pripravljamo v sodelovanju z "nomadskim umetniškim studiem za dokumentarne projekte" DARST in italijanskim kulturnim inštitutom, ki v svojih prostorih gosti spremljevalno razstavo Ženska, luna, kača. Sedemnajst mesecev v Iraku, v okviru katere se s svojimi podobami Iraka predstavlja Stefano Carini, fotograf, urednik fotografije in snovalec projekta NA MOJE OČI.