(Ne)enake geografije

Opis razstave

RAZSTAVA | (Ne)enake geografijePolitike spomina, moči in odporaIzbor del iz zbirke Arteast 2000+ in nacionalnih zbirk Moderne galerije ter posebni projektiNamen serije tematskih razstav pod skupnim naslovom (Ne)enake geografije je vzpostavitev dialoga med deli iz zbirke Arteast 2000+ in zbirk Moderne galerije na eni strani ter deli sodobnih umetnikov, deli iz zbirk različnih institucij in arhivskim gradivom na drugi. S tem se spodbujajo drugačna, vzporedna in mnogoterna branja zgodovine, pri čemer je poudarek na lokalnem znanju, umeščenem v širši kontekst, zlasti v tisti del sveta, ki ga imenujemo Vzhod – prostor, ki je že od nekdaj veljal za območje neenakih geografij v odnosu do Zahoda. Zbirka Arteast 2000+, ki domuje v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, izhaja prav iz tega specifičnega prostora – umetnost Vzhodne Evrope je bila namreč v času hladne vojne dojemana kot umetnost v zaostanku za zahodnim umetniškim kanonom. Moderna galerija je kot ena prvih institucij na svetu konec devetdesetih let vzpostavila nov model delovanja, ki se je opiral na lokalno umeščene pripovedi in zgodovine in v katerem je ključno vlogo odigrala prav zbirka Arteast 2000+. Ta je umetniške prakse iz Vzhodne Evrope postavila ob bok tistim iz drugih delov sveta in jih tako umestila kot enakovredne na globalni umetniški zemljevid.V zadnjih tridesetih letih so spomeniki NOB, zgrajeni kot simboli upora proti fašizmu in kot izraz kolektivnega spomina na partizansko borbo, postali točke, okrog katerih so se kresale razprave o nacionalizmu, zgodovini in kulturi. Posledično so ta spominska obeležja, ki so bila nekdaj tako ključna za jugoslovansko identiteto, postala tudi simbol razhajanja ter predstavljajo sporne prostore povojnih jugoslovanskih razdrobljenih političnih in kulturnih krajin. Spomeniki so hkrati primer, kako lahko umetnost postane politično orodje, katerega pomen in interpretacija se spreminjata v različnih zgodovinskih obdobjih.O vlogi in usodi spomenikov ter mogočih alternativah umetnice in umetniki na razstavi govorijo v raznolikih konceptualnih in formalnih obravnavah. Raziskujejo, kako geografija in politična moč vplivata na način konstruiranja, spominskega obeleževanja in sprevračanja zgodovine. V tem sklopu so na ogled dela Sama Duranta z naslovom Ikonoklazem ter izbor načrtov – skic, risb, fotografij maket in plakatov – za spomenike NOB umetnikov Stojana Batiča, Janeza Lenassija, Marka Pogačnika, Marija Preglja, Jakoba Savinška in Draga Tršarja. Tu so tudi dela iz zbirk Moderne galerije: tako imamo po eni strani klasične »spomenike« delavcem iz štiridesetih in petdesetih let prejšnjega stoletja, po drugi strani pa antispomenike, ki zanikajo monumentalnost in s tem tudi samo ideološkost, ali pa jo spodkopavajo. V postavitev so vključeni Sanja Iveković, Siniša Labrović, Laibach Kunst, Slavko Smolej in Mladen Stilinović. Del razstave je tudi sodelovalni projekt Fokus grupe in Gala Kirna z naslovom Pisanje/brisanje: spomeniška politika v posocialističnem času, osnovanem na pozivu za prispevke, ki skušajo kartirati in analizirati primere političnega revizionizma, ki se kaže v javnem prostoru v obliki postavljanja in rušenja spomenikov.V razstavnih prostorih v prvem nadstropju je na ogled razstava Tkanje svetov: zbirke v dialogu, ki je nastala na osnovi konstruktivnega dialoga med specifičnimi zbirkami – solidarnostno zbirko Muzeja sodobne umetnosti Skopje ter zbirko Arteast 2000+ in nacionalnimi zbirkami Moderne galerije v Ljubljani. Pozornost namenja delom, narejenim iz naravnih materialov, in delom, ki odražajo zavzemanje umetnikov za naravo. Tkanje svetov: zbirke v dialogu (prva od dveh dopolnjujočih se razstav, ki razkrivata potencial za tkanje novih svetov in predstavljata kritično-filozofski pristop k zbirkam) se posveča emancipaciji medijev ter raziskuje odnos med kulturo in naravo, obenem pa kritično obravnava okoljske probleme v času kapitalocena. Kustosi te postavitve so Ivana Vaseva, Blagoja Varoshanec, Iva Dimovski, Vladimir Janchevski in Bojana Piškur.Prav tako je v prvem nadstropju razstava Prevedeno v socializem, ki predstavlja malo znano zgodovino turško govoreče skupnosti v Jugoslaviji, natančneje na Kosovu in v Makedoniji, med letoma 1920 in 1980. Raziskuje, kako se je v času Kraljevine Jugoslavije in pozneje v socialistični Jugoslaviji potrjevala turška identiteta in kako se je pod socialistično ideologijo preoblikovala prek časopisov in revij ter v šolah in raznih kulturnih in političnih organizacijah. Medsebojna povezanost teh pristopov je omogočila drugačen pogled na razstavo, ki prevprašuje prevladujočo obravnavo nacionalizma ter »totalitarni« in »etnonacionalistični« diskurz o Jugoslaviji, ki ga je utrdil njen travmatični razpad v vojnah v devetdesetih letih 20. stoletja. Razstava Prevedeno v socializem je nastala na pobudo in po raziskavah Sezgina Boynika in Tevfika Rada (Pykë-Presje), kurirala pa jo je Merve Elveren (Istanbul).Del razstave v pritličju se ukvarja s temo vojne v Jugoslaviji, tranzicije, razpada Sovjetske zveze in konca ideje Vzhodne Evrope kot socialističnega projekta ter s tem zaznamovanih posameznikov in krajev. Obravnavane so teme družbene hierarhije in razmerij moči, države, identitete, jezika, skupnosti ter neposrednih reakcij na realnost, pa tudi kritike preteklosti in dvomov, ki jih prinaša prihodnost. V kontekstu neenakopravnih geografij ta dela podajajo kritiko načinov privilegiranja ali marginalizacije posamičnih zgodovin. Umetniki iz Vzhodne Evrope in nekdanje Jugoslavije se spopadajo z brisanjem ali izkrivljanjem svojih zgodovinskih izkušenj v globalnih diskurzih. V tem sklopu se v pritličju predstavljajo umetnice in umetniki Jusuf Hadžifejzović, Igor Grubić, Vlado Martek, Darinka Pop - Mitić, Dan Perjovschi, Tone Stojko, Bálint Szombathy, Škart, Jane Štravs, Slaven Tolj in Konstantin Zvezdočotov.Razstavo podpira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.Partnerji tematskih razstav: Muzej sodobne umetnosti Črne gore; Muzej sodobne umetnosti, Skopje; Salt, Istanbul & Lumbardhi Foundation, Prizren.20. februar 2025 — 08. februar 2026