Nevidna roka

Opis razstave

Nevidna roka
Podoba od ateljeja do algoritma
UGM, Strossmayerjeva 6
7. julij–8. oktober 2023
otvoritev: petek, 7. julij 2023, 19. 00

umetniki in umetnice: Matija Bobičić, Evgen Čopi Gorišek, Jure Kastelic, Zsófia Keresztes, Natalia Kulka, Gašper Kunšič, Alex Macedo, David Rappeneau, Katharina Schilling, Stipan Tadić
kustos: Jure Kirbiš

Razstava Nevidna roka nas poskuša pozicionirati znotraj kompleksne dinamike sveta sodobne umetnosti, ki se je na začetku tega desetletja, kot odziv na ekstremne dejavnike, preoblikoval in prilagodil potrebam novega časa. Sočasne skrajnosti zaustavitve fizičnega sveta ob supersoničnem pospešku v metasvet, so se v umetnosti, kot povsod drugod, izrazile v nepredvidljivih oblikah. Na razstavi predstavljamo nekaj avtorjev, ki so za prevodnik med svetovi digitalnega in materialnega aktivirali neskončno privlačnost podobe.

Po največkrat klavrnih rešitvah, ki jih je za umetnostni sistem ponudila tehnološka skupnost – NFT manija, spletne razstave, navidezna resničnost – se je nihalo zazibalo v drugo smer. Odsotnosti dotika je prebudila lakoto po fizičnem, telesnem, človeškem. Tudi po nemerljivem in neponovljivem. V teh pogojih je cikel, ki skozi 20. stoletje do danes niha skozi najrazličnejše formacije umetnosti – od konceptualizma do hiperresničnosti – spet dosegel trenutek, ko je v ospredje stopil umetniški objekt. V času, ko je svet dostopen na dlani, pa si mora tudi objekt – skozi lastno podobo – izboriti prostor v njem. In če je roka, po Kantu, vidni del možganov, je danes podoba vidni del algoritma.

Umetnostni sistem je, kot algoritem, kompleksen organizem, ki v prvi vrsti skrbi za lasten obstoj. S posodobitvami, optimizacijo, nadgradnjo se razvija, uči in odstranjuje sistemske hrošče. V začetkih računalništva se je hrošče odstranjevalo ročno – bili so dejanske žuželke v vezju, ki so povzročale kratke stike – danes je proces skoraj avtomatiziran. Za umetnostni sistem je hrošč umetnost sama. Je tisti faktor, ob katerega se algoritem zaleti vsakič, ko je pred spremembo. Naloga umetnika je, da ustvari hrošča, ki ga umetnostni sistem ne bo mogel zaobiti in ga bo tako ali drugače integriral vase.

Umetniki na razstavi so vsak zase avatarji nekaterih aktualnih tokov v sodobni umetnosti. Z instrumentalizacijo podobe spretno manevrirajo med objektom, nastalim v ateljeju in globalno priklopljenimi občinstvi. V svojih delih vabijo v premišljeno konstruirane svetove lastnih kozmologij, ki tudi v prenosu v digitalno podobo ohranjajo avro avtorjevega podpisa. Podoba pa ni omejena le na reprodukcijo objekta, ampak gre z roko v roki tudi s podobo umetnika. V tem smislu so v krizi kritike in novinarstva umetniki v svoje roke vzeli še lasten imidž. Z izgradnjo svojega sveta v umetnosti in prostorih umetnosti, svetovni splet v funkciji enega izmed prostorov – delo v ateljeju, otvoritve razstav, pogled na svet, mreža poznanstev – ustvarjajo podlago za vzpostavitev parasocialnega odnosa med občinstvi in njihovim delom in persono.

Razstava je zasnovana v duhu tehnooptimizma, kjer je tehnologija – kakor čopič – orodje v rokah umetnika, ki z njo usmerja nevidne silnice umetnostnega sistema. Umetniki s svojo spletno prezenco hranijo algoritem, ki sistem ohranja pri življenju, tako da ga kontinuirano transformirajo za današnji čas. Galerija v tem procesu postane liminalni prostor umetnosti, kjer je soočenje z umetnostjo iz prve roke še mogoče.