Nikita Kadan

Opis razstave

Ukrajinski umetnik mlajše generacije Nikita Kadan, prejemnik glavne nagrade umetnostnega centra PinchukArtCentre leta 2011 in nagrade "Future Generation Prize" leta 2014, od leta 2004 član umetniške skupine R. E. P. (Revolutionary Experimental Space), leta 2009 ustanovni član kuratorske in aktivistične skupine Hudrada in sourednik publikacije Prostory, internetne revije o kulturi v Kijevu, se po dvomesečnem rezidenčnem bivanju v Ljubljani predstavlja s samostojno razstavo v Galeriji 001.

Kadan je kritičen opazovalec družbene, kulturne in politične situacije v Ukrajini, ki, kot večina postsocialističnih držav, z odporom do preteklosti zanika in največkrat s silo uničuje zapuščino preteklih časov. V svojih delih Kadan v sliki, risbi, grafiki in instalacijah beleži, dokumentira ter interpretira ostanke avantgardnih spomenikov in (neo)modernistične arhitekture v Ukrajini, s čimer ustvarja paralelne zgodbe vladajoči ideologiji, usmerjeni k negaciji vseh dosežkov preteklega časa, tudi tistih, ki so bili zagotovo pozitivni. Avtorske fotografije in reprodukcije iz starih knjig, v katerih je zabeležena preteklost prežeta z optimizmom, umetnik z risbo povezuje s konceptom narave, samoohranitvenega in samoobnavljajočega se sistema.

V tripartitni instalaciji, narejeni za prostore galerije, so sprva prikazani neobdelani, iz različnih knjižnih virov vzeti posnetki kiparskih ter arhitekturnih dosežkov avantgardne umetnosti in modernizma ter različni dokumenti industrializacije in tehnoloških inovacij v Ukrajini. Drugi del postavitve predstavljajo fotografije, ki jih je umetnik posnel na potovanjih po regiji Donbas in v katere je interveniral s tehniko gvaš risbe. Vizualni dokument arhitekture preteklega časa tako postane nekakšna podlaga za risbe drevesnega listja, semen, drevesnih letnic, razpadajočih drevesnih debel, s čimer ti različni dodani elementi asociirajo na bazično razumevanje narave – minljivost, propadanje in razkroj.

Centralni del instalacije zavzemata dva potiska na blagu, ki se spuščata od stropa do tal in delujeta kot prostorska kulisa – na prvem je fotografija zadnjega še obstoječega avantgardnega spomenika delavskemu razredu iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, na drugem pa fotografija premoga, največjega naravnega bogastva regije Donbas. Abstraktnost podobe premoga, nekdaj gonila industrijske revolucije, je obenem tudi metafora za neuspeh, začasnost in razdejanje. Nekakšna čistost zažganega materiala govori o ostankih, o ruševinah preteklega časa, ki so nakopičene v plasteh pod zemeljsko površino in ki po določenem času zopet dobijo svoj namen.