Niko Matul: Filmska scenografija

Opis razstave

Niko Matul je eden najvidnejših slovenskih ustvarjalcev na področju filma, ki je kot scenograf sodeloval pri izjemno velikem številu tistih slovenskih filmov, ki se v naš kolektivni spomin zapisujejo kot nostalgični, prelomni in izjemni dosežki na področju gibljive slike.

Kot scenograf je Niko Matul oblikoval prostore, v katerih se je odvrtel velik del slovenske filmske zgodovine. V njegovi filmografiji najdemo filme Ne čakaj na maj, Veselica, Ples v dežju, Kekčeve ukane, Cvetje v jeseni, Pastirci, Strah, Vdovstvo Karoline Žašler, Sreča na vrvici, To so gadi, Moj ata, socialistični kulak in številne druge.

"Matul je bil od konca štiridesetih let, ko se je začel ukvarjati s filmsko scenografijo, strastno zavezan filmu. Odlikovali so ga ustvarjalnost, strokovnost, natančnost, zanesljivost, vsestranskost in stroga delovna etika. Sam si je postavljal najvišja merila, njegovi sodelavci so se lahko povsem zanesli, da bo poskrbel za vse vidike oblikovanja filmskega prostora," je v katalogu, ki je izšel ob odprtju razstave, zapisala Metka Dariš, kustosinja razstave iz Slovenske kinoteke.

Matul je po večkrat sodeloval z režiserji Matjažem Klopčičem, Boštjanom Hladnikom, Francetom Štiglicem, Jožetom Babičem, Janetom Kavčičem in Jožetom Galetom. Sodeloval pa je tudi s Františkom Čapom, Mirkom Groblerjem, Francetom Kosmačem, Vojkom Duletičem in številnimi drugimi. Samostojno ali v sodelovanju je ustvaril scenografsko zasnovo za 31 slovenskih celovečernih filmov, za 12 kratkih ter za 28 televizijskih filmov, dram, serij ali drugih televizijskih oddaj. Svojega znanja in sposobnosti pa ni razdajal le domači kinematografiji. Bil je scenograf in sodelavec pri 22 koprodukcijskih in tujih celovečernih filmih, posnetih v tedanji Jugoslaviji in tujini.

Svoje sodelovanje pri vseh teh filmih je opisal kot najboljšo šolo, svoje izkušnje pa je uporabil tudi pri svojem prizadevanju za profesionalizacijo tehničnih filmskih poklicev, predvsem tistih, ki so odgovorni za vizualno podobo filma. Zavzemal se je tudi za dosledno imensko navajanje avtorjev scenografije (in vseh drugih sodelavcev pri filmu) na filmski špici, promocijskem gradivu in drugod – pa ne zaradi samoljubja ali želje po priznanju, pač pa iz prepričanja, da bo mogoče le z veljavo in zavedanjem, kako pomembni so filmski poklici in strokovno usposobljeni filmski delavci, sploh ohraniti in nadgraditi temeljne standarde, ki smo jih dosegli v filmski produkciji.

Za svoje delo je Niko Matul prejel številne nagrade, med njimi kar sedem zlatih aren na Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju – največ med vsemi jugoslovanskimi scenografi.