Nikolaj Beer, Marina Mihelič in Gorazd Satler

Opis razstave

3. 12. 1982 - 19. 12. 1982 Nikolaj Beer je v svojih iskanjih prišel do točke, ko v okvirih klasične figuralike, ki je bila sicer to je potopljena v prefinjene barvne nanose, ni več našel zadostne spodbude. Zato je opravil najprej preskok v tehničnem pogledu (lotil se je slikanja na papir in oblikovanja z lepljenjem), nato pa še svoj motivni svet zreduciral na togo konstrukcijo stola, ki ima nedvomno tudi izrazito simbolični pomen. Tapiserije Marine Mihelič nas najprej presenetijo s svojo formalno in tehnično dovršenostjo. Kot osnovo za oblikovanje svojih likovnih vizij si je zbrala klasičen način tkanja stenskih preprog, ki ga poznamo že iz zgodovine. Zaradi tehnike, ki nedvomno narekuje tudi specifično obliko in ne nazadnje tudi izbor barv, se je do neke mere naslonila na formalne rešitve kakršne poznamo iz zlate dobe tapiserije. Tu seveda ne mislimo na ikonografijo ali motiviko, ampak na način kombiniranja ploskev in predvsem oblikovanja tonskih prehodov. Gorazd Satler se je začel v zadnjem obdobju nekoliko približevati tako imenovani Novi podobi, to je načinu slikanja, ki pomeni vnovično reakcijo na avantgardne smeri in hkrati povratek k bolj pripovednemu oblikovanju. Vendar si je umetnik privzel le nekaj pobud, ki jih je tvorno cepil na osnove, ki v nekaterih pogledih navezuje na tradicijo slovenskega modernega slikarstva (Kregar). »New image« je potemtakem v njegovem delu le impulz, ki pa je vendarle prispeval k večji sproščenosti njegovih kompozicij in tudi k formulaciji bolj angažiranih tem. dr. Ivan Sadej