Nit

Opis razstave

Milena Zlatar
NIT OB PETDESETLETNICI
KOROŠKE GALERIJE LIKOVNIH UMETNOSTI

V zahodnoevropski kulturi poznamo mit o Ariadni, ki je s klobčičem niti pomagala iz blodnjaka rešiti Tezeja. To je bila nit duhovnega iskanja, ki povezuje svetove in stanja na simbolni ravni. Sinonim za drugi pol sveta, ki je materialen in praktičen pa je votkovna nit, ki je osnova za tkanje, za delo človeških rok. Oba svetova se prepletata in niti so povezane z ustvarjalnim delom, katerega presežek je umetnost. Tkati pomeni ustvarjati, ustvarjati iz lastne substance, tako kot to počne pajek, ki plete mrežo iz sebe. Simbolične in materialne ravni niti poznajo vse kulture, zato je tudi izraz rdeča nit tako pomenljiv. Ne pomeni le kontinuitete, temveč je pomen mnogo širši in zaobjame tako idejne kot psihološke dejavnike. (Vdevanje niti v šivanko je tudi simbol prehoda). Pogosto govorimo tudi o nitih usode. Ravno zaradi tako zgovornega a hkrati večpomenskega pomena niti, kot tudi zaradi razcveta uporabe niti kot materiala, ki ne le narekuje metjejske pristope v sodobnih umetnostnih praksah, ampak pomeni mnogo več (zgodovinske, filozofske, socializacijske in druge preokupacije), smo se odločili, da v jubilejnem letu galerije pripravimo razstavo, ki bo zgovorna tako v smislu petdesetletnega kontinuiranega dela in hkrati nekaj posebnega. Želeli pa smo tudi, da bo v sozvočju z današnjim časom, saj se umetniki ne poslužujejo le t. i. klasičnih slikarskih in kiparskih materialov ter sledijo sodobni vizualni prezentaciji
(film, video, netart, performens…), temveč prav danes pogosto izbirajo materiale, ki so s vsesplošno rabo postali profani. Nit kot material (tekstilije)
je postal od prvotne rabe, katere presežki so se kazali v uporabni umetnosti (npr. francoske tapiserije 17. in 18. stoletja po predlogah umetnikov), z razvojem industrije vedno bolj oddaljen od umetniških hotenj, ne glede na hkraten razvoj vrhunskega oblikovanja. Šele nekateri pomembni umetniki
20. stol. so se temu »neuglednemu« materialu (niti) upali dati novo veljavo (npr. G. Balla, P. Picasso), da bi lahko na pragu 21. stoletja spet doživel razcvet in postal enakovreden dejavnik sodobnim umetniškim praksam. Ali kot pravi gostujoča kustosinja in avtorica idejne zasnove razstave Maja Škerbot: »Razcvet uporabe niti kot materiala v okviru umetnostne produkcije je izziv mednarodni skupinski razstavi Nit. Razstava odstira segment pluralnega karakterja sodobne vizualne umetnosti in odpira družbeno aktualna vprašanja, ki so bila mnogokrat doslej rdeča nit razstav v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Tudi s kuratorsko strategijo. Opaziti je namreč bilo, da se številni umetniki, ki danes ustvarjajo umetniška dela z nitjo, inspirirajo in v svojih vsebinah reflektirajo različne segmente zasebnih prostorov in pojavov v njih. Vabimo vas, da se nam pridružite in skupaj z umetniki in vsemi nami odkrijete kakšnega od koščkov vaše in naše ali pa morda le njihove zasebnosti. «

V umetnosti se vedno prepletata in manifestirata zasebno in javno. Tako je tudi s pobudami. Da bi moglo zasebno postati javno, mora umetnik uporabiti ves svoj ustvarjalni naboj, nagovorjeni pa morajo biti pripravljeni (in morajo znati) ponujeno sprejeti. Na tem segmentu dobi pomembno vlogo galerija in kustos. Povedano drugače – potrebna je javna prezentacija ter interpretacija in proučevanje strokovnjakov. Komunikacija je večplastna in nujno potrebna. Tega dejstva so se zavedali mladi zanesenjaki, ki so v petdesetih letih prejšnjega stoletja v Slovenj Gradcu ustanovili Akademsko skupino ter zatem priredili ciklus predavanj Likovni razgledi. Hkrati so obrazložili svoj program, kjer so poudarili, da je njihov namen, da vzgajajo ljudi ter jim približajo osnovna vprašanja estetskih vrednosti, umetnosti, urbanizma, arhitekture, kulture stanovanja, ljudske umetnosti, umetne obrti, industrijskega oblikovanja in ostalih panog, ki ta vprašanja dopolnjujejo (povzeto iz brošure izdane ob prvi obletnici delovanja galerije, takratnega Umetnostnega paviljona, leta 1958). Želeli so torej najprej izobraziti ljudi, da bi ustvarili dobre temelje za nadaljnje delo in ustanovitev profesionalne galerije, ki bi prirejala občasne razstave ter zbirala in hranila umetnine.

Tako so se povezala hotenja mladih zanesenjakov - Akademske skupine (ustanovitelji Marijan Gnamuš, Primož Simoniti, Mirko Zdovc in Karel Pečko), ki so se jim pridružili še mnogi drugi, podpirale pa so jih številne ugledne družine, tako, da so pozneje z najširšo podporo v lokalni sredini in širše, kakor tudi strokovnjakov iz celotne Slovenije, lahko dobili potrditev 18. maja 1957, ko je Občinski ljudski odbor ustanovil Umetnostni paviljon in poveril vodenje akad. slikarju Karlu Pečku. Z vizijo in delom ter angažiranjem najširše javnosti in strokovnjakov je Karel Pečko naredil galerijo tudi mednarodno prepoznavno. V povezavi s humanimi načeli Združenih narodov pa je to postal tisti vzvod za presežke, ki je povezal vsa prizadevanja mesta – glasnika miru. Danes ima galerija opredeljeno poslanstvo, prepoznavno zbirko in smelo začrtan nadaljnji razvoj.

Maja Škerbot, kuratorka
NIT – vaše in naše zasebnosti

Vizualna produkcija je danes pestra kot še nikoli doslej. A zgodovina umetnosti priča o dolgem obdobju, ko je bila umetnost precej zaprt, samosvoj, in prav nič napak ni, če rečemo, eliten sistem. Od renesanse naprej so umetniška dela na ravni vsebin upodabljala zlasti različne mitološke, religiozne in zgodovinske motive. Toda dolgo, več kot stoletje, je tudi že tega, ko je umetniški sistem sprejel vase številne profane motive. In sedaj že vrsto desetletij umetniki vse intenzivneje posegajo na številna področja človekovega udejstvovanja ter določene pojave in dejstva, pač glede na (lastna) zanimanja, izdvajajo iz realnih okolij ter jih skoraj načeloma s kritičnimi prijemi in raznolikimi estetskimi jeziki prevajajo v pozicije vizualne umetnosti. Umetnost je de facto pokazatelj časa in okolja. Kakopak, še vedno.

Nit kot material skozi zgodovino umetnosti
In tako ni le na vsebinskih ravneh umetnosti. Tudi materiali, ki jih umetniki uporabljajo v svojih kreacijah in pozicijah, niso več omejeni zgolj na oljne barve, pa platna in kose marmorjev in drugih dragocenih materialov. Dejstvo je, da ga skoraj ni materiala, ne tehnologije, ki se je sodobni umetnik v svojih kreacijah ne bi poslužil. Nit, ki jo definiramo kot dolg, tanek skupek vlaken, je vrsto stoletij veljala za utilitarni material. V umetnosti je skorajda ni bilo zaznati. Nemalokje je med muzejskimi predmeti zaslediti igle, ki kažejo na uporabo različic niti. A oblačilna kultura ima bolj opraviti z modo kot z iskanjem sledi, kdaj se je nit kot material pojavila v vizualnih umetnostih – kakorkoli pluralistični želimo biti. Bližje naši genealogiji so vsekakor izdelki umetnostne obrti – (nacionalne) vezenine, pletenine, obkvačkani izdelki, vozlanja in kar je še tega. Ali pa srednjeveške in pa velike francoske in flamske tapiserije. Kar dolga je bila pot, da je nit postala suveren material in sredstvo pri kreiranju umetniških del. Če zanemarimo dejstvo, da je temelj vsakemu slikarskemu platnu prav nit, je bila nit kot material pri stvaritvi umetniškega dela prvič res samozavestno uporabljena v delih ruskega suprematizma, futurizma (G. Balla) in kubizma (P. Picasso). Konec gibanj z revolucionarnim karakterjem pomeni tudi izginotje intenzivnega pojava niti kot materiala v vizualni umetnostni produkciji vse do 70-ih let 20. stoletja. Iz novejše zgodovine umetnosti je znan italijanski umetnik Alighiero Boetti, ki je s preprogami, ki so jih po njegovih predlogah tkale ženske v Alžiriji, sporočal, da je umetnost nekaj več, kot je bil takrat pripravljen sprejeti zahodni umetnostni sistem. Z vrvjo je ustvarjal v istem desetletju tudi J. Miró. Prav v zahodnem svetu sta v istem času pričeli v svojih umetniških delih uporabljati nit kot material Lygia Clark in Eva Hesse. Slednja je z materialom, njegovo težo, maso, kompozicijo in obliko iskala kontradikcije samega materiala. Od 80-ih let naprej je nit tudi kot del feminističnih pozicij nadaljevala s kazanjem novih obrazov v delih umetnic, kot so Miriam Schapiro, Rosemarie Trockel, Louise Bourgeois, Ghada Amer, Annette Messager, Tracey Emin, če omenimo le najpopularnejše. Od devetdesetih let minulega stoletja se Elaine Reichek inspirira pri ikonah zgodovine umetnosti ter njihove motive kot apropriacije izveze z nitjo ter se v svojih delih v druženju obrtniške tehnike šivanja in umetnosti konceptualno spoprijema z zgodovino umetnosti.

Nit kot suveren material sodobne vizualne produkcije
Kakorkoli je nit kot material stopal v polje etablirane oziroma t. i. visoke umetnosti, če se opremo na distinkcijo C. Greenberga, postopoma, se na začetku novega tisočletja v materialu inspirira in ga uporablja pri izvedbi umetniških del in pozicij tolikšno število umetnikov, da lahko govorimo o pravem pravcatem fenomenu v polju najsodobnejše vizualne produkcije. Vzrokov za tako množično uporabo materiala, ki je bil dolgo v domeni oblačilne kulture in umetnostne obrti, je veliko. Eden glavnih je zagotovo povezan s pluralnim karakterjem sodobne družbe, ki ga sodobna umetnost kakopak reflektira. Tudi vizualna.

Nit kot sinonim za žensko kreativnost
Je to material, ki ga danes pri svojih umetnostnih kreacijah in pozicijah uporabljajo zlasti ženske? Vsekakor bi bilo iluzorno trditi, da v večji meri ni tako. Konec koncev gre za material, ki je bil skozi stoletja v domeni ženskih ročnih del in kreacij. Prav zato je opaziti, da so ženske še posebej pogosto inspirirane z nitjo kot materialom ter ga v svojih umetniških izjavah in pozicijah še posebej rade izpostavljajo in umeščajo v različne umetniške kontekste. Nit kot material je vsekakor izziv tudi nekaterim umetnikom. Sodobni čas in njegovi akterji pač razčiščujemo s številnimi tradicionalno pogojenimi predsodki.

Nit v diapazonu različnih umetnostnih tehnik in medijev
Umetnice in umetniki posegajo po niti kot materialu pri kreiranju umetniških del in pozicij na različnih nivojih. Umetniška dela, ki uporabljajo nit kot material po modernističnih principih, tj. presprašujejo lastna sredstva, so sicer pogosta. Opaziti pa je, da gre za principe, ki so v sodobnih delih nemalokrat bolj ali manj le sestavni del širše zasnovanega dela. Še več pa je stvaritev, kjer je nit zreducirana na sredstvo pri kreiranju umetniške pozicije, pa vendar je prisotna kot nujna sestavina umetniškega dela. Na razstavo Nit so vključena dela, ki kažejo obe drži umetnikov, in to v širokem diapazonu medijev, ki so lastni sodobni vizualni produkciji. Nit nemalokrat nadomešča slikarsko ali risarsko potezo (t. i. »piercing of canvas; J. Flinzer, I. Melsheimer, M. Löffke, P. Varl, E. Lesjak, K. Takemura), z njo so izgotovljene skulpture (C. Shiota, P. Waller, B. Bernsteiner), ali pa so objekti bodisi izvedeni z nitjo (Z. Janin, W. Bartsch, J. Morton, T. Candiani, P. Maher, I. Schieferstein, A. Čufer) bodisi se pri niti in ročnih delih le inspirirajo (M. Kavčič). Veliko je instalacij (A. Tuominen, A. Tempel, A. Ožbolt, E. Antoine, J. Koeke, M. Van der Meij, S. Pelletier, M. Kos), ki nit, volno, vrv – in kar je še tega – na številne izvirne načine vključujejo vase in tvorijo nova sporočila, nemalokrat vezana na aktualne družbeno-politične (C. Föttinger) in zasebne (B. Caveng, J. Van Koolwijk) ikonografije. Tudi performance (M. M. Pungerčar, S. Wawro), fotografija in celo video (R. Banet) ne ostajajo imuni do materiala, ki je bil vrsto stoletij v domeni utilitarnih kreacij.

Zgovorna nit in kuratorski koncept razstave Nit
Na dejstvu, da je nit prav danes izrazito suvereno in množično uporabljen material vizualnih umetniških del in izjav, ki je reflektiran v pestri paleti medijev, ter na dejstvu, da je nit še vedno sinonim ženske subtilne umetniške kreacije, je zasnovana tudi razstava Nit. Praviloma je osredotočena na dela novejših datumov, saj je eden njenih bistvenih ciljev pokazati prav inventivno uporabo tega t. i. cenenega materiala. In v začetku novega tisočletja, kot je bilo opaziti v analizah in kot reflektira izbor avtorjev razstave Nit, se umetniki, prav tako, kot je bilo to v pionirskih časih uporabe niti kot materiala, še vedno ne oddaljujejo bistveno od tega, kar nit tradicionalno nosi v sebi in s seboj. Material zgovorno uporabljajo kot simbol, vezan na oblačilno kulturo, ročne spretnosti in žensko kreacijo, pri čemer poudarjajo tudi komunikacijo in meditativnost, ki je lastna aktom šivanja, vezenja, kvačkanja, pletenja in kar je še tega. Ustvarjajo pozicije, ki reflektirajo utilitarnost materiala, kakršnega poznamo iz gospodinjstev, velikih šiviljskih delavnic, industrije ter s pomočjo zgovornosti, ki jo ima material sam po sebi, vključujejo veliko socialnih interakcij in osvetljujejo različne fenomene. Številna dela reflektirajo intimne zgodbe in sodobno družbo z umetniško distanco in presežki, ki so nemalokrat humorni. Ko pa dela načenjajo emocionalno zapletene eksistencialne teme, pa se le-ta skoraj praviloma odlikujejo s samoironijo. Prav te vsebine so bile tudi rdeča nit kuratorskemu konceptu razstave Nit, ki je udejanjen kot naracija in ki je bil zastavljen kot odgovor oziroma progresivna kontinuiteta nekaterih razstav1 , ki so zadnji čas osvetlile fenomen uporabe niti v umetnostni produkciji. Cilj razstave Nit je namreč dogodek, ki ne predstavlja le posameznih zgovornih avtorskih pozicij, razpršenih po galerijskem prostoru, pač pa ima v stilu tendence po Gesamtkunstwerku naracijo, ki jo je brati tako na mikro kot makro ravni. Na mikro ravni pomeni to, da so posamezna dela postavljena v medsebojne dialoge, torej komunicirajo med seboj zlasti na vsebinskih ravneh ter se med seboj dodatno plemenitijo, na makro ravni pa to pomeni, da gre za vzpostavitev koncepta, ki umesti posamezno delo v celoto, kakršna se kaže obiskovalcu, ko se sprehodi po prostoru. Na prvi pogled se kaže koncept precej prikrito, a obiskovalec slej kot prej ugotovi, da se je znašel v insceniranem zasebnem stanovanju, kjer so določeni prostori nemalokrat pretežno polni, spet drugi skorajda prazni. Razstava je pravzaprav sprehod skozi stanovanje, v katerem živijo ljudje, ki so zelo odprti do gostov, ničesar ne skrivajo pred njimi, se ne pretvarjajo, ne skrivajo niti svojih najbolj intimnih doživljanj in ponosno razkazujejo svoje uspehe, domislice, fantazije, strahove. Tako se razstava prične z dvema deloma, ki sta razstavljena v javnem prostoru, in sicer pred nakupovalnim centrom in pred KGLU, ki kot umetniški deli »naših stanovalk« (Morton, Bartsch) napovedujeta dogajanje v galeriji. Na podoben način se pričenja tudi razstava s prvima razstavljenima deloma (Pelletier, Tempel), ki pred vstopom v dvorano, kjer je jedro dogajanja, jasneje napovesta rdečo nit razstave, ki ob izvirnih in humornih vsebinah postavlja na piedestal nit kot suveren material sodobnih umetniških kreacij. Obiskovalec se n