NOVI VSTOP / NEW ENTER - otvoritev KiBele, prostora za umetnost

Opis razstave

KIBELA, prostor za umetnost - otvoritev prenovljenega galerijskega prostora
otvoritev: 22. 1. 1999 ob 21:00

Kibela je boginja zemlje, hči neba, Saturnova žena in mati Jupitra, Junone, Neptuna in Plutona. Simbolizira v zemljo zaprto energijo. Spočela je bogove štirih elementov. Je prvobitni, htonični vir sleherne plodnosti.

Kibelin voz vlečejo levi, kar pomeni, da gospoduje in ukazuje življenjski sili in jo tudi vodi. Včasih ima na glavi sedmerokrako zvezdo ali polmesec, znamenje oblasti nad ciklusi zemeljskega biološkega razvoja. Na začetku so jo oboževali tudi v obliki kamna.

Okoli leta 205 pred n. š. so Rimljani prepeljali iz Pesinonta v Rim črni kamen, ki je bil Kibelin simbol: V sebi ima klice, iz katerih zraste za človeški rod rumeno žito in sadje na drevju, in za živali, ki tavajo po hribih, teče voda, poganja sočna trava. Zato so jo imenovali Velika Mati bogov, Mati divjih živali in Stvarnica človeštva, pravi Lukrecij.

Čaščenje Kibele se je iz Frigije preneslo v Rim v 3. stol. pred n. š. kot kult Matere bogov, vrhunec pa je doseglo v času cesarstva. Kibela je Boginja mati, Magna Mater, Velika azijska mati, katere kult se v najstarejših časih in na vseh koncih sveta meša s kultom plodnosti. Včasih sedi pod drevesom življenja, včasih jo obdajajo levi, včasih je okrašena s cvetjem. Pri Grkih sta to vlogo imeli Gea in Rea, ki sta se dolgi upirali – v oboževanju Helenov – uvajanju ekstatičnega in neurejenega kulta te azijske boginje.

Njena simbola lev in tamburin sta azijskega izvora. Neka homerična himna tako opisuje Mater bogov: Skladna muza, hči velikega Zevsa, mati vseh bogov in vseh ljudi. Rada ima zvok ropotulj in tamburinov in drhtenje piščali; rada ima tudi rjovenje volkov in rusodlakih levov, zvonke gore in valovite gozdove.

V času propadanja rimskega cesarstva so Kibelo povezali s kultom Atisa, boga, ki je umrl in občasno oživel: v čaščenje, v katerem so prevladovale čudne boginjine ljubezni, obredi kastracije in krvave žrtve tavrobola. V skoraj delirični obliki je simbolizirala ritem smrti in plodnosti, plodnosti s smrtjo. Okoli Kibele je nastala pravcata teologija, metroaška doktrina. Kibelin kult je bil mešanica barbarstva, čutnosti in misticizma, toda v 4. stoletju je navdihnil cesarja Julijana, da je napisal eno najlepših molitev, v 20. stoletju pa Francoisa Mauriaca za čudovito pesem Atisova kri.

(Chevalier - Gheerbrant: Slovar simbolov, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1993).