Odmaknjena večina

Opis razstave

Odmaknjena večina - Spletna razstava umetnin iz depojev Narodne galerijeNa spletni razstavi Odmaknjena večina predstavljamo izbor umetnin, ki navadno niso na ogled. Razvrščene so glede na razne tematike, ki so se nam zdele povedne in uporabne za boljše vedenje o različnih plateh likovne umetnosti: posvetimo se vsebini (čustva, podobe živali), likovnosti (perspektiva) in tehnologiji (pigmenti in barva, izumi in odkritja). Posamezne umetnine nudijo izhodišče za pogovor na temo poglavja, ki mu pripadajo.V Narodni galeriji je v Stalni zbirki razstavljenih več kot 500 slik, kipov in fotografij, ki v 25 razstavnih dvoranah predstavljajo 800 let umetnosti in zbirateljstva na Slovenskem. A galerijski fond šteje več kot 14 tisoč umetnin, od tega 3500 slik, 1100 kipov in 10000 del na papirju. Nekatere med njimi so del Vladne umetnostne zbirke in krasijo pisarne ministrstev, vladne palače in protokolarnih objektov, večina pa je hranjena v specialnih depojih, kjer v nadzorovani klimi čakajo na razstave, posoje, restavriranje ali raziskovanje. Stoletna akumulacija predmetov kulturne dediščine je značilna za skoraj vse osrednje muzeje doma in v tujini, in že od začetka jih spremljajo vprašanja, povezana s predstavitvami javnosti: katere umetnine naj razstavijo, kje, pod kakšnimi pogoji in za koliko časa. Merila za izbor so se skozi desetletja spreminjala, tako kot se je spreminjala družba, ki je muzeje, galerije in razstave obiskovala. Merila danes najbolj dopolnjujejo muzeji za moderno in sodobno umetnost, ki načrtno umeščajo dela manj zastopanih avtorjev ob bok bolj znanih umetnikov. Izbor se širi in omogoča vse obsežnejšo predstavitev delovanja in pomena žensk, predstavnikov etničnih manjšin ali geo-politično odrinjenih področij. V jedru pa se kriteriji niso spremenili: temeljijo na združitvi ideje, estetike in znanja, torej na zgodbi, lepoti in na veščini. Vseeno ostaja mnogo del odmaknjenih. Večina del iz naših in tujih fondov ne bo nikoli fizično razstavljena za daljše obdobje. Za to obstaja več razlogov: omejeni razstavni prostori, stanje ohranjenosti in občutljivost predmeta na svetlobo in vlago, občutljiva motivika, nedoseganje trenutnih standardov kakovosti, neskladje s preostalim izborom. Ta realnost ima različne učinke: pozornost javnosti je usmerjena v nekaj najbolj znanih umetnin (glavni cilj 80 odstotkov obiskovalcev Louvra je Mona Lisa), ekonomski potencial večine fondov ostaja neizkoriščen, restavriranje umetnin, ki niso razstavljene in tako niso izpostavljane dodatnim tveganjem, se vedno znova zamika. Muzeji se temu različno prilagajajo: Musée du quai Branly – Jacques Chirac v Parizu je nerazstavljene artefakte postavil v velikansko večnadstropno skladišče s steklenimi stenami in zraven njega speljal glavno stopnišče muzeja. Umetnostnozgodovinski muzej na Dunaju je z Wesom Andersonom in Juman Malouf pripravil razstavo po konceptu kabineta čudes, kjer so bili raznovrstni predmeti razvrščeni glede na nekatere skupne lastnosti. Muzej moderne umetnosti v New Yorku se je ob prenovi leta 2019 zavezal, da bo vsakih nekaj mesecev preuredil del stalne zbirke in tako spodbujal kroženje umetnin iz depojev v javnost. Rijksmuseum v Amsterdamu načrtno digitalizira svojo večmilijonsko zbirko in jo predstavlja na svoji spletni strani.Čustva so temelj umetnosti in del razlage, kaj sploh umetnost je. Lev Tolstoj (1828–1910) je bil mnenja, da so čustva tista, ki prenesejo neko vrednoto od umetnine do ljudi. Giovanni Segantini (1858–1899), vzornik Ivanu Groharju, je trdil, da umetnost, ki nas pusti brezbrižne, nima pravice do obstoja. Interpretacija in čustva ob srečanju z umetnostjo so seveda lahko tako univerzalna kot osebna, zato ni nujno, da bo neka umetnina različna občinstva nagovorila na enak način. Čustveni izraz v likovni umetnosti je bil dolgo povezan z religijo in zato vpet v tradicionalno ikonografijo, ki so jo spreminjali glede na politiko in doktrino. Renesančno zadržanost je v katoliški umetnosti po Tridentinskem koncilu (1545–1563) nadomestilo bolj neposredno in potencirano čustvovanje. Čustva lahko posredujejo na primer barva, dogajanje, kot je vremenski pojav, in obrazi upodobljencev. Interpretacija obrazne mimike je zapletena že v resničnem življenju, zato so se umetniki dve stoletji opirali na skice in besedilo francoskega slikarja Charlesa Le Bruna (1619–1690) in njegovih naslednikov. Čustva so bila gonilna sila romantične umetnosti in od 19. stoletja dalje so jim umetniki podredili načine slikanja. Na platno so prelili svojo notranjo zaznavo, ki je natančno odslikavanje realnega sveta ni več omejevalo. Razvoj psihologije in psihoanalize je v 20. stoletju vplival na primer na nadrealiste, ki so s pomočjo spoznanj Sigmunda Freuda (1856–1939) raziskovali podzavest, proste asociacije in sanje. Odnos med čustvi in umetnostjo je v 21. stoletju dobil še znanstveno razsežnost: uveljavlja se nevroestetika, interdisciplinarno raziskovanje povezav med umetnostjo in umom z najnovejšimi medicinskimi tehnologijami. Stari Grki so ločili več oblik ljubezni: ksenija je gostoljubje do tujcev, filautija je ljubezen do sebe, storge vez med starši in otroki, filija prijateljstvo, eros čutna ljubezen in agape ljubezen med božanstvom in človekom. Agape (latinsko Caritas) je skupaj z vero in upanjem postala temeljna krščanska vrlina in je bila pogosto upodobljena kot doječa mati z otroki. Slikarji so prizore romantične ljubezni črpali iz antičnih zgodb, iz knjižnih uspešnic, kot je Osvobojeni Jeruzalem Torquata Tassa (1544–1595), in seveda iz življenja okoli sebe: galerije so polne portretov prijateljev, ljubimcev, družin in otrok, ki odslikavajo različne oblike naklonjenosti med ljudmi. Beneški slikar Francesco Pittoni (1645–1724) je bil med kranjskimi naročniki na prelomu 17. in 18. stoletja precej priljubljen. Ob alegoriji krščanske ljubezni je naslikal še drug oval enakih dimenzij (pendant), kjer je upodobil ostarelega atenskega državnika Cimona, obsojenega na smrt z izstradanjem, kako ga s svojim mlekom hrani hči Pero. Veselje je osnovno čustvo, ki so ga teoretiki tudi v slikarstvu ločili od sreče in užitka. Henri Testelin (1616–1695), ki je dobil idejo od Le Bruna, je za slikarski izraz preprostega veselja predpisal napol odprte in prijazne oči, polna lica, v kotičkih pridvignjene ustnice, ki so, skupaj s poltjo, pordele. Zdi se, da je Anton Gvajc (1865–1935), slikar in učitelj risanja, v polnosti upošteval tradicionalno akademsko prakso, ko je naslikal 35-letnega kiparja. Veselje in užitek sta spremljala prizore plesa, od menad, spremljevalk boga Dioniza, na starogrških vazah, do podob veselega omizja v 17. stoletju in belokranjskih deklet na sliki Kolo Matije Jame. Veselijo se tudi putti – mali otroci s krili, naj so ljubki protagonisti, v pomoč glavnim junakom ali samo spremljevalci nebeških prizorov. Z nasmeški in veseljem nisi smel pretiravati; v Platonovi idealni državi bi bila komedija omejena, v umetnosti po renesansi, ko je bila obrazna mimika v vseh pogledih še zadržana, pa so nebrzdano veselje in smeh rezervirali za podobe revežev, razuzdancev, prevarantov in duševno bolnih. Še dobro, da danes razmišljamo drugače – le kaj bi potem naredili z občinstvom (in z nastopajočimi!) na večerih stand-up komikov?Romantični umetniki so v prvi polovici 19. stoletja pokazali, kako lahko krajina in različni naravni pojavi vzbudijo težko opisljive občutke čudenja, občudovanja in razmisleka o globokih bivanjskih vprašanjih. Carl Gustav Carus (1789–1869), zdravnik in prijatelj romantičnih mojstrov Casparja Davida Friedricha in Johanna Wolfganga von Goetheja je v svojih Devetih pismih o krajinskem slikarstvu povzel sočasno misel, da nam sublimne podobe letnih časov, oblakov in morja omogočijo, da izkusimo lastno šibkost in nepomembnost, začutimo enost vsega, kar nas obdaja, in tako pomirimo in utišamo nevihte znotraj nas samih. Cecilija pl. Plettenegg (1821–1855) je marino verjetno kopirala po nekem izvirniku iz 18. stoletja. Za umetnost sta jo navdušila starša, ona pa je zanimanje prenesla na moža Edvarda pl. Strahla (1817–1884) in na sina Karla. Po smrti viteza Karla Strahla (1850–1929) je družinska zbirka iz Stare Loke šla na dražbo in precej del je po predkupni pravici in znižani ceni prevzela Narodna galerija, kjer Strahlove slike tvorijo eno od jeder stalne zbirke. Upanje (latinsko Spes) je ključno za človeško dobrobit, zato Zevs upornih ljudi ni le kaznoval s tegobami, temveč jim je tudi odrekel upanje, ki je ostalo ujeto v Pandorini posodi. Dante se je naslanjal na teološko tradicijo, ko je napisal »Up je radostno čakanje / prihodnje slave, ki sta mu rednika / nebeška milost in zaslug dejanje. « (Božanska komedija, Raj, 25, 67-69). Kot eno glavnih krščanskih vrlin upanje pogosto uteleša podoba ženske s sidrom, ki opozarja na varnost božjih obljub človeku (»To upanje je za nas kakor varno in zanesljivo sidro duše, ki sega v notranjost, za zagrinjalo, …« Hebrejcem, 6:19). Slika pred nami je iz 19. stoletja, motiv pa se pojavlja v olju in v grafiki. Verjetno je povzeta po eni od podob Marije Magdalene Guida Renija (1575–1642). Grešnica, ki se je pokesala pred Kristusom, je največkrat upodobljena kot lepa in pomanjkljivo oblečena mladenka s krasnimi lasmi, ki moli in upa na odrešenje. Kljub pregovornemu cinizmu najdemo med umetniki številne optimiste. Ivanu Groharju (1867–1911) sta težko življenje skrajšala revščina in neozdravljiva bolezen, a na svet je gledal z upanjem, in začetek njegove misli »bodočnost mora biti lepša, tako se tolažimo … in verjemi, prijatelj, ta lepa nada je večkrat edino, kar nas vzdržuje, da ne obupamo« je moto Narodne galerije. Nasploh je ustvarjanje povezano z idejo, da je svet lahko drugačen in Gerhard Richter (*1932), eden najpomembnejših sodobnih mojstrov, je umetnost označil za najvišjo obliko upanja. Strah je naraven odziv na grožnjo ali nevarnost – na sliki pisana čreda panično beži pred volkovi, ki grozijo zadaj na levi, na desni pa vidimo lovca, ki bo čredo branil. Strah ali kar groza sta pogosto upodobljen na prizorih bitk ali naravnih nesreč (požari, nevihte) in na prizorih Poslednje sodbe, ko obupane grešnike v pekel vlečejo demoni. V gledalcu strah vzbudijo tudi prizori trpljenja, nočnih mor in smrti, od različnih upodobitev zlih duhov do opomnikov na grozote holokavsta. Par Prestrašeni čredi je slika Mirna čreda, kjer živali počivajo na pašniku. V umetnosti najdemo več pendantov, kjer se drugače sorodni deli razlikujeta v pomembni spremenljivki, ki nato preobrazi celoten prizor, na primer mladost/starost, krepost/pregreha, dobra oblast/slaba oblast. Včasih so serije namenjene študiju različne morfologije in okoliščin, večkrat pa nosijo moralno sporočilo in predstavljajo ideal, vreden posnemanja (exemplum virtutis), ali svarilo, ki straši pred posledicami napačnih odločitev. Almanach je bil potujoči slikar, najverjetneje iz Flamske, in v tretji četrtini 17. stoletja zelo priljubljen pri kranjskih plemičih. Med njegovimi domnevnimi portreti je podoba krhke aristokratinje z velikimi žalostnimi sivimi očmi. Melanholik, ki ga preveva občutek žalosti in pesimizma, je eden od štirih antičnih temperamentnih tipov. V antiki so melanholijo povezovali z ustvarjalnostjo in je spremljala ljudi, kot so bili Heraklej, Ahil in Platon. V srednjem veku je postala grešna in Dante je »accidioso«, v katerih prepoznamo melanholični značaj, namenil mesto v petem krogu Pekla (»… V neba jasnini, / ki sonce jo zlati, smo žalovali, / in besni puh nosili smo v notrini, / zato, da v tej črnjavi smo končali …« Božanska komedija, Pekel, 7, 120-123). V 19. stoletju se melanholiji pridružita svetobolje in angst, tesnoba. Svetobolje, bolečina zaradi nepopolnosti sveta, je bila priljubljena tema romantikov. Angst, soočenje z bivanjskimi vprašanji smisla in pomena trpljenja, so raziskovali ekspresionistični umetniki, od Edvarda Muncha (1863–1944) do domačega Frana Tratnika (1881–1957). Melanholija je redna spremljevalka umetnikov: z njo sta med našimi na primer živela Ivana Kobilca (1861–1926) in Hinko Smrekar (1883–1942). Gonilna sila maščevanja so močna čustva, kot so sovraštvo, jeza, ponižanje, ogorčenje nad storjeno krivico. Svečenica Medeja, princ Hamlet in grof Monte Cristo so znani in pogosto upodobljeni antijunaki, ki so z maščevanjem pogubili svoje sovražnike in sami sebe. V Svetem pismu je povračilno pravo del Mojzesovih knjig (»zlom za zlom, oko za oko in zob za zob« 3 Mz 24, 20), pri starih Grkih pa so se ljudem maščevale Erinije, boginje podzemlja. Tako in drugače so se na krivico odzvali tudi umetniki: Artemisia Gentileschi (1593–1656), ena najbolj prodornih slikarjev 17. stoletja, je po posilstvu ustvarila celo serijo podob močnih žensk, ki zmagajo nad moškimi. Ferdo Vesel (1861–1946) je upodobil osebo z bodalom v levici in njenega spremljevalca tako, da je meja med realnim in simbolnim zabrisana. Figura v ozadju je lahko kolega/ica, ki ščuva, mogoče demon prišepetovalec, lahko pa gre za upodobitev ranjenega ida, ki zahteva osveto. Fortitudo, ki latinsko pomeni moč in voljo, da se spoprimeš s strahom, bolečino ali moralno dilemo, je bila cenjena v vseh kulturah. Razlike se pojavijo v vrstah poguma, ki je lahko ali telesni ali duhovni. Med primeri duhovnega poguma ima na Zahodu prvo mesto seveda Jezus, za njim pa vrsta svetnic in svetnikov, ki so raje izbrali mučeništvo, kot bi se odrekli svojim načelom. Personifikacija poguma je najpogosteje mlada ženska z ukročenim levom, in srčnost je ena od štirih tradicionalnih kreposti, skupaj z razumnostjo, pravičnostjo in zmernostjo. V stoletjih, ko je fizični pogum pomenil strateško prednost, so bili v umetnosti pogosti liki osvajalcev, kot sta Aleksander Veliki in biblijski Jozue. V zgodovinskem slikarstvu so umetniki največja platna odmerili pomembnim bitkam, ki so oblikovale njihov nacionalni ali geopolitični prostor. Ob 400. obletnici slovensko-hrvaškega kmečkega upora so na Ljubljanskem gradu postavili Batičev spomenik in mestna občina je njegovo pomanjšano kopijo uporabljala za priznanja, ki jih je podeljevala. Kmečke upore so oblasti od prve svetovne vojne dalje videle kot napoved revolucije, francoske ali svoje. Čeprav so bili vsi krvavo zatrti, so nosili enako sporočilo kot Črtomir, ko je svojim vojščakom predlagal, da se še zadnjič soočijo s sovražnikom: »‘Ak' pa naklonijo nam smrt bogovi, / manj strašna noč je v črne zemlje krili, / ko so pod svetlim soncem sužni dnovi. ’«Podobe živali so stalnica v likovni umetnosti kot samostojen motiv ali kot spremljevalke in priče človeških prigod. Njihove navade in videz so ustvarjalci ves čas vzporejali z ljudmi in njihovo nravjo, in številne lastnosti, po katerih so poznane tudi danes, so bile občudovane ali grajane že pred tisočletji. V zahodni umetnosti so na njihovo simboliko vplivali antični in krščanski pisci. Neusahljiv vir