Odstiranja, april 2017

Opis razstave

Odstiranja, april 2017 - Kameja Ahilove solze

Kameje so zaradi svoje lepote, natančnosti izdelave, raznobarvnosti kamnov in zaradi raznovrstnosti ikonografskih motivov že dolga stoletja predmet občudovanja. Med več tisoč kamejami jih je bilo skozi stoletja nekaj še posebno priljubljenih tako pri umetnikih kakor pri zbiralcih in kopirali so jih enako kakor mnoga najboljša antična in renesančna dela.

Pred nedavnim je bila v zasebni zbirki v Sloveniji odkrita kakovostna kameja v ahatu, ki še ni bila obravnavana v strokovni literaturi. Njen izdelovalec, čas nastanka in provenienca ostajajo za zdaj nerazčiščeni.

Kot predloga ji je služila fragmentarno ohranjena kameja v sardoniksu iz 1. stoletja pr. n. št. Na njej upodobljeni prizor raziskovalci povezujejo z dvema antičnima zgodbama ‒ s prizorom iz Homerjevega epa Iliada in s prizorom iz Evripidove drame Ifigenija pri Tavricijih.

V belem reliefu na temni podlagi sta upodobljena stoječi moški na desni in vojščak, ki stopa skozi vrata; vrata so ohranjena le polovično, z vidnim zastorom in z voluto na vrhu. Ob vojščaku je opaziti ostanek manjkajoče figure, in sicer fragment roke z oblačilom. Na levi pa je upodobljena tudi zelo fragmentarno ohranjena sedeča moška figura,od katere sta vidna samo sklonjena glava, ki si jo mladenič podpira z desnico, in del nog.

To kamejo naj bi bil našel neki kmet v okolici Rima in jo za majhno vsoto prodal kardinalu Alessandru Albaniju (1692‒1779), nato je zamenjala več lastnikov. Njen sloves pa se je razširil kmalu po letu 1760, ko jo je nemški arheolog in umetnostni zgodovinar Johann Joachim Winckelmann (1717‒1768) objavil pod imenom Ahilove solze v knjigi, kjer je popisal znamenito zbirko gem barona Philippa von Stoscha (1691‒1757), zbiralca gem in začetnika njihovega proučevanja. Winckelmann je v fragmentarno ohranjenem motivu prepoznal prizor iz Homerjeve Iliade (XVIII, 15‒34), ko Nestorjev sin Antiloh po Menelajevem navodilu zapusti bojišče in odhiti sporočit Ahilu, ki so ga že obhajale zle slutnje, žalostno novico o Patroklovi smrti in usodi. Leta 1921 je kamejo odkupil Museum of Fine Arts v Bostonu, kjer jo hranijo še danes, vendar pod naslovom Orest s prijateljem Piladom. John Davidson Beazley (1885‒1970), arheolog, umetnostni zgodovinar in profesor, je namreč na podlagi sorodnih prizorov na rimskih sarkofagih motiv prepoznal kot Orestovo slovo od Pilada v Tavridi.

Kameja je postala prototip mnogih novih gem ‒ kopij, različic in odlitkov, ki jih danes najdemo tako v zasebnih kakor v javnih zbirkah po vsem svetu. Ker pa je bila ohranjena le fragmentarno, so manjkajoči del umetniki dodajali sami. Na kameji iz Slovenije je tako za sedečim moškim dodana ženska figura s frigijsko čepico in tudi vrata so upodobljena v celoti.

V 18. in 19. stoletju so graverji gem obvladali tako kopiranje antične gliptike kakor tudi ustvarjanje novih kompozicij, ki pa so pogosto temeljile na prilagajanju kompozicij z drugih področij umetnosti, kot so npr. vazno slikarstvo in reliefne upodobitve na rimskih sarkofagih. Antika je ustvarila več podob, ki so postale kanon za prihodnje upodobitve in ki so skozi stoletja doživele vrsto interpretacij. Zaradi združevanja posameznih elementov z različnih likovnih zvrsti pa žal ni mogoče z vso zanesljivostjo reči, katere likovne predloge so služile umetnikom za dopolnitev manjkajočega dela.

Avtorica
Alenka Simončič

6. april–3. maj 2017
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana