Odstiranja: Čoro Škodlar (1902–1996)

Opis razstave

Odstiranja: Čoro Škodlar (1902–1996) - Pričevanja iz zapora 1951–1955

»V vsakem ustvarjalcu sta dve naravi, tista, ki jo poznamo po njegovi zunanjosti, in druga, ki zaživi in dobi moč le pri samem aktu umetniškega ustvarjanja in je popolnoma različna od prve, vsekakor pa od nje neodvisna,« je napisal Čoro Škodlar (1902–1996). Po svoji naravi je bil uporniški in kljubovalen, kar ga je v času med obema svetovnima vojnama približalo komunističnemu gibanju, v partizanskem gibanju med drugo svetovno vojno pa je postal ključna osebnost slovenskega partizanskega filma. O njegovi reportaži o partizanskem IX. korpusu je Lado Ambrožič Novljan napisal: »V torbi vojnega reporterja se je tako znašel velikanski zaklad in svetovni javnosti obetal izjemen dokumentarec. « Ta zaklad je po vojni na žalost izginil v Sovjetski zvezi, ker ga je slovenski glavni štab izročil sovjetski misiji, da ga bi dala razviti v sovjetskih studiih, tam pa se je za njim izgubila vsaka sled. Toda kot svojo resnično poklicanost je Škodlar občutil slikarstvo.

Prav posebno mesto v njegovem opusu imajo njegove risbe iz povojnih zaporov, v katerih se je znašel, ko se je razšel z nekdanjimi tovariši. Kot take so pomemben in pretresljiv zgodovinski dokument o nekem zapletenem obdobju slovenske in jugoslovanske zgodovine, a še veliko več kot to. V teh risbah se je slikar popolnoma soočil sam s sabo in je v tem soočenju uzrl vse, kar je bilo okoli njega, v metafizični goloti. Vse na teh risbah je videno, kakor da je zunaj sveta, tudi del panorame, viden skozi zaporniško okno. Njegova zaporniška tihožitja pa v svoji samoti in tišini učinkujejo skoraj morandijevsko. V fizično utesnjenem prostoru se slikar s poglobljeno kontemplacijo dotika srhljivih daljav. Ta materializacija prisilne samote v prostoru, v katerem čas teče neskončno upočasnjeno, s subtilnimi risarskimi prijemi sámo materialnost na trenutke tako dematerializira, da predmeti, razpostavljeni po jetniški celici, v razpršeni svetlobi zalebdijo v tisti daljavi, ki je najbolj notranje jedro njih samih. V prostoru, ki je najbolj zaprt, v prostoru, ki je bil zavestno zgrajen kot prostor ujetosti, so stvari uzrte v svoji nedosegljivosti. Čista eksistencialna golota.

Avtor : Miklavž Komelj

4. april – 8. maj 2024
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana