Odstiranja: Dva akademska akta Pavla Künla

Opis razstave

Šolanje Pavla Künla (1817, Mlada Boleslav −1871, Ljubljana) je zelo podobno šolanju drugih naših umetnikov sredi devetnajstega stoletja. Tako kot Janez Wolf in Anton Karinger je tudi Künl začel z vojaško kariero. Njegova družina se je takoj po slikarjevem rojstvu s 17. polkom preselila iz Mlade Boleslave v Ljubljano. Polk, ki se mu je Pavel pridružil pri šestnajstih letih, je bil nameščen največkrat v Italiji. Tedaj je začel pridobivati risarske izkušnje in je na koncu celo poučeval risanje v kadetnici. Leta 1842 je slekel vojaško suknjo in se vpisal na dunajsko akademijo, kjer je študiral do konca leta 1844, ko se je vrnil v Ljubljano in delal do smrti na naslovu Gradišče 24. Narodna galerija je z nakupi pridobila kar nekaj njegovih risb, med njimi tudi dva akademijska akta, ki sta na srečo podpisana in datirana. Zanimiva sta zaradi rabe dveh starih predlog, ki segata v čas okoli priprave in implementacije reforme dunajske Akademie der bildenden Künste leta 1772. Stoječ moški akt oprt na desnico in iztegnjeno levico, 1844, je Pavel Künl risal po isti predlogi kot sedemdeset let pred njim Janez Potočnik. Predloge zaenkrat še ne poznamo, a postavitev figure, ki izpostavlja perspektivično krajšavo, lopataste roke, oblikovanje rebrnih mišic in kolen ter »sramni prt« so zgovorni znaki novih postavitev modelov, kakršne je uvajal Jakob Matthias Schmutzer (1733−1811). Muskulatura in kompozicija telesa sta tako dobivali poudarjeno izrazne pomene, ki jih v akademski tradiciji ne poznamo. Herkul z gorjačo in levjo kožo (Stoječ moški akt), ki je prav tako datiran z zaključno letnico Künlovega študija, pripada klasični estetski orientaciji. V zamišljeni pozi se efebska gola figura opira na kij, čez katerega je obešena levja koža. Pred seboj imamo ikonografsko prepoznavno figuro Herkula na razpotju. Čeprav njegova anatomija ne kaže kakšnih posebnih znakov nezemeljske moči, temveč se prej podreja idealnim proporcem in lepotnemu idealu, ki je v Künlovi risbi poudarjen še z mehkejšo, nežnejšo črto in senčenjem, ga atributi nedvoumno opredeljujejo. Predlogo zanj je napravil rimski slikar Pompeo Batoni (1708−1787) leta 1764. Akademija je imela že leta 1790 deset »lepo šrafiranih risb Pompejusa Batonija za poučevanje osnov zgodovinskega slikarstva« (Knofler 2001). Med njimi najdemo tudi akte, ki so v postavitvah modernejši, a njihovo oblikovanje je vselej sledilo idealni lepoti klasično proporcioniranih teles in harmoniziranih muskulatur. Njegovi akti so opremljeni z atributi v nedefiniranem prostoru, v kolikor niso potrebovali nekih konkretnejših opor. Univerzalna idealna forma presega stoletja, vendar je Künl v svojih risbah pustil sledi svojega časa. Abstrahirani prostor in oporne nastavke je dopolnil z detajli − z rastlinjem, z zidom iz klesancev in senčenjem celotne površine lista, s čimer je v obeh primerih ustvaril sugestijo konkretnega prostora. Skoraj botanična natančnost podajanja rastlinja pod vrtnim zidom v aktu po Schmutzerju pripada novi estetski orientaciji, ki jo je v umetnost Srednje Evrope vnesla romantika in se je je navzel tudi bidermajer. Hkratna raba dveh različnih estetskih predstav sedemdeset let po nastanku obeh predlog nam kaže, da je kurikulum dunajske akademije, kljub načelnemu priseganju na risanje po živih modelih, narekoval korigiranje narave v skladu s tradicionalnim akademskim lepotnim idealom. Avtor Andrej Smrekar Predstavitev : četrtek, 4. januar 2024, ob 18. 001. februar – 6. marec 2024Narodna galerijaPrešernova 241000 Ljubljana