Odstiranja, februar 2017

Opis razstave

Odstiranja, februar 2017 - Zoran Mušič: premene v slikarski tehnologiji

Zoran Mušič (1909-2005), eden najpomembnejših evropskih slikarjev 20. stoletja, je z neverjetno vztrajnostjo ustvarjal tako na platnu kot na papirju vse do visoke starosti. Odlično je obvladoval vse slikarske in risarske tehnike in širok izbor grafičnih tehnik.

Povod za proučevanje slikarske tehnologije Mušičevih del je bila stalna postavitev Umetniške zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič, ki je na ogled v Narodni galeriji. V pregledni razstavi, za katero je umetnine darovala bratova družina, so zastopana dela malih in srednjih formatov, datirana od leta 1935 do leta 1999. Čeprav govorimo o materiji, snovnosti, ki je načeloma bolj otipljiva za končne sodbe kot pa vsebina motiva, se Mušičeve slike izmikajo jasni definiciji in enostranskim razlagam.

Prva risarska znanja mu je posredoval slikar Anton Gvajc, ki je na mariborskem učiteljišču poučeval risanje po naravi in slikanje akvarelov. Obrtno znanje slikarske tehnologije štafelajne slike je pridobil na zagrebški umetniški akademiji. Klasična oz. tradicionalna stratigrafija štafelajne slike je sestavljena iz lesenega podokvirja (okvir, na katerega se napne platno), platna, izolacijske plasti kleja, klejno-kredne podloge (običajno bela površina, na katero se slika), oljnega barvnega namaza in zaključne plasti laka.

Mušič je diplomiral leta 1934 pri prof. Ljubu Babiću in začel svojo samostojno slikarsko pot. Kot piše Gojko Zupan, so ga v Mariboru poznali kot slikarja olj in gvašev. Tudi kasneje, na študijskem potovanju v Španijo in v Ljubljani, je vzporedno gojil obe tehniki in, tehnično gledano, ostajal v tesnem stiku z akademsko izkušnjo. Vendar je metodologijo slikanja v gvašu prenesel v oljno slikarstvo. Tudi v kasnejših obdobjih njegovega ustvarjanja lahko sledimo metodološkemu prehajanju slikarskih in risarskih tehnik v oljno slikarstvo. V zrelem in starostnem obdobju pa jih je uporabil tudi materialno, ne le metodološko.

Po strahotni izkušnji Dachaua (1944–45), ki ga je zaznamovala za vse življenje, se s selitvijo v Benetke pojavi prvi večji odmik od »šolske« tehnologije in slikarstva. Lak kot zaključna plast slike na njegovih slikah ne nastopa nikoli več. Suha, sprana ali žametna površina z minimalnim leskom postane osrednja značilnost njegovega slikarstva skozi vsa obdobja. V beneškem obdobju je ustvarjal tudi v akvarelu, nastajale so prve grafike.

Pariz, kamor sta se z ženo Ido Cadorin preselila leta 1952, zanj predstavlja ustvarjalni in energijski izvir. Kot pravi sam: »Nikjer na svetu ni take svetlobe. « Pariz postane kraj, kjer slikar živi in ustvarja nadaljnjih pet desetletij, z vmesnim vračanjem v Benetke, na Kras, v Dalmacijo, Dolomite…

V naslednjo tehnološko spremembo je bil prisiljen zaradi alergije na terpentin. Oljno slikarstvo, s katerim je dihal, je moral opustiti za skoraj dve desetletji. Prva slika, naslikana v tehniki akrila, ki je bil takratna tehnološka novost in edina alternativa oljni tehniki (Dalmatinski grič, 1966), je razstavljena v zbirki Narodne galerije.

Za pariško polovico življenja je značilno, da je postajal vse bolj pozoren na odnos platno – podloga – barva in vse igrivejši v obravnavi tega odnosa. Bela podloga, ki je imela poprej svojo debelino in značaj, se je začela že v Benetkah vztrajno tanjšati. Struktura platna postaja vse bolj vidna. Z najbolj radikalnima spremembama, tako materialno kot motivno, se srečamo v prvem od dveh ciklusov Nismo poslednji (1974). Podlogo za nekaj časa popolnoma opusti in v tehniki akrila slika na golo, surovo platno, česar ne (z)more prezreti niti nepoznavalsko oko. Golo platno – njegova struktura tkanja in obarvanost – postane aktiven likovni element, vidni soustvarjalec motiva.

V naslednjem desetletju (1980–1990) je v štafelajno slikarstvo ponovno uvedel podlogo in tehniko olja. To obdobje je v njegovi slikarski tehnologiji zelo bogato in raznovrstno. Posvečeno je predvsem raziskovanju funkcije podloge in njenemu spreminjanju. Istočasno se je vrnil k oljnemu slikarstvu; vedno več je prehajanja risarskih tehnik na samo platno. Bolj ko se bliža visoki starosti, manj je na nosilcu fizičnega materiala, večja je moč in izraznost motivov. Kot pravi sam: »V svojih slikah želim napraviti vse iz ničesar. Seveda mogoče zahtevam preveč. «

Njegov opus nam kaže, da slikarska tehnologija nikoli ni omejevala in pogojevala njegovega izraza. Vsako od tehnik je mojstrsko obvladal, jo popolnoma podredil svojemu ustvarjalnemu hotenju in uporabil tradicionalno znanje na način, kot še nikoli nihče pred njim. Vseskozi je spoštoval osnovne zakonitosti in tradicijo slikarske tehnologije, vendar je glede na potrebe posameznega motiva inovativno spreminjal lastnosti posameznih elementov, predvsem pa njihovo funkcijo.

2. februar – 1. marec 2017
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana