Odstiranja: Fran Klemenčič, Portret dr. Franca Derganca in Portret Hede Derganc

Opis razstave

Leta 2021 je Narodna galerija prejela v dar dve oljni sliki, portreta zakoncev Franca in Hede Derganc slikarja Frana Klemenčiča (1880‒1961). Pri slikanju moškega portreta si je slikar pomagal s fotografijo upodobljenca iz leta 1912, po vsej verjetnosti je na enak način nastal tudi ženski portret, vendar predloge ni bilo mogoče najti. Naslikana sta na realističen način, vendar z bolj sproščeno potezo, ki je značilna za Klemenčičeva kasnejša dela. Veliko bolj ambiciozno in v večjem formatu pa ju je naslikal leta 1910, v letu njune poroke. Sijajna, salonsko uglajena portreta je razstavil leta 1911 v Jakopičevem paviljonu na spominski razstavi ob smrti slikarja Ivana Groharja. Dr. Franc Derganc (Semič, 26. 2. 1877 ‒ Ljubljana, 30. 6. 1939) je bil zdravnik kirurg in organizator kirurške dejavnosti pri nas. Po končanem študiju medicine na Dunaju se je zaposlil kot operater na kirurški kliniki pri prof. dr. Antonu von Eiselbergu. Strokovno se je izpopolnjeval na najpomembnejših evropskih klinikah, da bi znanje in novosti uresničil na kirurškem oddelku ljubljanske bolnišnice, kjer se je zaposlil leta 1906 in ga nato od leta 1920 dalje vodil. Dr. Derganc je bil razmišljujoč, široko razgledan in dejaven mož, ki je poklicno deloval v polnem pomenu Hipokratove prisege, vedno z mislijo na bolnika in stroko na prvem mestu. V različnih revijah in časopisih je objavljal medicinske spise in poljudnozdravstvene članke, bil je pobudnik in v prvem letu izhajanja urednik revije Zdravniški vestnik. Poleg tega se je zanimal za celotno duhovno življenje tako lastnega kot drugih narodov. Kot pesnik je stopal skupaj s predstavniki slovenske moderne, prijateljeval je s pisateljem Janezom Trdino in narodnim buditeljem Janezom Evangelistom Krekom, dosledno in vztrajno je zagovarjal svoja stališča v kulturno-politični reviji Jug, ki jo je ustanovil skupaj z zgodovinarjem, etnologom in politikom dr. Nikom Zupaničem in pisateljem Ivanom Lahom. Uveljavil se je tudi kot filozofski pisatelj po zgledu starih babilonskih duhovnikov, ki so bili obenem zdravniki, znanstveniki in filozofi. Njegovo glavno filozofsko delo so izbrani spisi Svetozor, ki nosijo na sebi pečat njegovega izrednega etičnega idealizma, plemenitega stremljenja in vsestranskega zanimanja. Izoblikoval je idejo o slovenski akropoli, ki je bila v svojem bistvu kulturni program in jo poimenoval Akademija. Družba slovenskih književnikov in umetnikov. O ideji je še v času avstro-ogrske monarhije na skrivaj na svojem domu razpravljal s kulturniki, ki so kasneje uresničili ustanovitev Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter Narodne galerije. Svojo bodočo soprogo Hedo Tauber (Ljubljana, 17. 2. 1889‒20. 10. 1974) je spoznal v Hotelu Štrukelj (današnjem City Hotelu, nekdanjem Turistu), ko je prišel k bolnemu gostu in mu je ona pri tem asistirala, držala svečo. Njena teta Ana je imela hotel v lasti, medtem ko je njena mati Josipina vodila odlično hotelsko restavracijo, ki je slovela med drugim tudi po štrukljih. Kmalu po poroki sta z možem začela graditi zasebni sanatorij na Komenskega ulici, ki sta ga poimenovala Emona ‒ namreč na mestu gradnje so našli rimske ostanke. V isti hiši sta skupaj s svojimi sedmimi otroci imela tudi svoj dom. Uradno ime sanatorija je bilo bolnišnica za notranje in kirurgične posege in porodnišnica. Tehnično je bil sodobno opremljen, imel je lastni rentgenski aparat, eno- in dvoposteljne bolniške sobe in operacijske prostore. Sanatorij je vodila Heda Derganc, dr. Derganc je bil veliko odsoten, saj je kmalu po odprtju nastopila prva svetovna vojna in je takoj leta 1914 nastopil vojaško službo, v kateri je ostal do konca vojne. V spominih je zapisal, da se mu je odprl nov svet z nove strani in da se je začelo neznano poglavje vojaške kirurgije. Oba sta se zanimala tako za književnost kot za likovno umetnost ter ju podpirala. Na njunem domu so bili med drugimi redni gostje Ivan Cankar, Oton Župančič, Fran Saleški Finžgar, Izidor Cankar, Fran Tratnik, Hinko Smrekar in Rihard Jakopič. Leta 1939 je dr. Derganc umrl, žena Heda je ostala sama z otroki in v prihajajočih težkih letih druge svetovne vojne s sinovi vodila Sanatorij Emona dalje. Še več, sanatorij je odigral pomembno vlogo med vojno, ko je sodeloval z organizacijo OF. Portreta sta darilo vnuka upodobljencev prof. dr. Tomaža Tomaževiča Narodni galeriji. Za pomoč pri pripravi članka in za posredovanje družinskega arhiva se zahvaljujem Roku Tomaževiču. Avtorica Alenka Simončič Predstavitev: četrtek, 9. november 2023, ob 18. 009. november – 6. december 2023 Narodna galerija Prešernova 24 1000 Ljubljana