Odstiranja: Janez Wolf (1825–1884)

Opis razstave

Decembra 2025 je minilo 200 let od rojstva Janeza Wolfa (Leskovec pri Krškem, 26. 12. 1825 – Ljubljana, 12. 12. 1884), ki sodi med osrednje osebnosti slikarstva 19. stoletja in velja za utemeljitelja poznega nazarenskega sloga na Slovenskem. Nazarenstvo se je oblikovalo v začetku 19. stoletja v nemškem prostoru kot zavestna reakcija proti akademskemu klasicizmu in dekorativnemu slikarstvu. Slikarji so si prizadevali za duhovno vzvišeno umetnost, navdihnjeno s krščanskimi ideali ter zgledi srednjeveške in zgodnjerenesančne umetnosti. Pri nas je nazarensko slikarstvo pomenilo prelom z baročno tradicijo in je v drugi polovici 19. stoletja postalo prevladujoč slog cerkvene umetnosti, tudi po zaslugi Janeza Wolfa.

Wolf se je sprva šolal pri soboslikarjih v Novem mestu, Ljubljani in Linzu. V letih 1845–1854 je služboval kot vojak v različnih krajih habsburške monarhije in Italije. Prav vojaška leta – zlasti postojanke na italijanskih tleh – so mu omogočila neposreden stik z umetnostnimi središči in zavedanje razlike med obrtniškim posnemanjem ter umetniško ustvarjalnostjo, tako da se je po izstopu iz vojske odločil za šolanje na beneški akademiji (1854–1857), kjer se je seznanil z dediščino beneške renesanse, zlasti z deli Tiziana in Veroneseja. Ta izkušnja je odločilno vplivala na njegovo nadaljnje ustvarjanje, da je presegel obrtniški okvir cerkvenega slikarstva, ki je bil v tedanjem slovenskem okolju še vedno prevladujoč.

Po vrnitvi v Ljubljano se je Wolf skoraj povsem posvetil cerkveni umetnosti. Njegov opus obsega številne stenske poslikave in oltarne slike, ki jih odlikujejo monumentalna zasnova, umirjena pripovednost in čustveno poglobljene figure. Poslikave v vipavski župnijski cerkvi (1876–1877) veljajo za njegovo najpomembnejše delo. V teh freskah je Wolf nazarenske ideale – duhovno zbranost, idealizirane figure in jasno kompozicijo – prepletel z beneško barvno tradicijo, plastičnostjo in harmonično prostorsko postavitvijo; ustvaril je samosvoj slog, ki se razlikuje tako od nemškega nazarenstva kot od predhodne baročne tradicije.

Za poslikavo vipavskega prezbiterija hrani Narodna galerija tri osnutke s prizori življenja sv. Štefana, zavetnika cerkve. Posamezne prizore je po zgledu Veronesejeve kompozicije na sliki Gostija v Levijevi hiši (1573) umestil pod arkadne loke, tako da je vsak prizor jasno zaokrožen vsebinski del, ki se hkrati naravno povezuje z ostalimi. Največja sprememba med osnutki in realiziranim delom je vidna na oltarni steni: na osnutku je upodobljeno pridiganje sv. Štefana, na freski pa njegovo poveličanje – s čimer je ustvaril harmonično povezavo s predhodnimi Jelovškovimi freskami na oboku. Ohranjeni osnutki so precejšna redkost, saj jih je mojster sicer sproti uničeval.

Dragocen dokument o Wolfovem delu je zato tudi študija Krst v Jordanu za fresko na severnem pročelju ljubljanske stolnice, kjer je restavriral obledelo poslikavo Giulia Quaglia; identične podrobnosti in kvadratna mreža kažejo, da gre za skico, ki jo je mojster uporabljal pri delu. Poleg te risbe je v galerijski zbirki ohranjena tudi oljna študija.

Pravkar restavrirana neogotsko oblikovana triptiha sta v Narodno galerijo prišla iz kapele Gradu Fužine z nakupom leta 1939. Triptih Marije z Jezusom je Wolf naslikal že v študijski dobi v Benetkah – tako oblika triptiha kot motivna zasnova muzicirajočih angelov pod Marijinim prestolom in celopostavnih svetnikov ob njej kažejo na zgledovanje po beneškem slikarstvu 15. stoletja. Stranski figuri z imenom in portretnimi potezami aludirata na Wolfovo poroko z Nežico Sernčevo maja 1858. Triptih s sv. Jožefom je nastal v Wolfovem poznem obdobju. V primerjavi s prvim triptihom risba tu ni več tako ostra, barve so toplejše, figure bolj polnoplastične in razgibane, obrazi pa bolj idealizirani. Napis Ite ad Ioseph (Pojdite k Jožefu), ki ga drži sedeči angel v ospredju, izpostavlja Jožefovo posredniško vlogo, saj velja za priprošnjika umirajočih in varuha družin. Ta sporočilni okvir ob strani dopolnjujeta celopostavni figuri Marijinih staršev.

Poleg Wolfove vloge v razvoju cerkvene umetnosti na Slovenskem, je pomemben tudi njegov pedagoški vpliv. Kot učitelj in mentor je vzgojil vrsto slovenskih slikarjev, med njimi Janeza in Jurija Šubica ter Antona Ažbeta. Učencem ni posredoval le slikarskega znanja, temveč tudi visoko etično pojmovanje umetnosti kot odgovornega in plemenitega poslanstva ter s tem odločilno prispeval k spremembi družbenega razumevanja umetnika od obrtnika k samostojnemu ustvarjalcu in zaznamoval prehod slovenskega slikarstva proti realizmu in moderni.

Konservatorsko-restavratorska priprava gradiva
Tina Buh, Barbara Dragan, Andreja Ravnikar in Matevž Sterle