Odstiranja, maj 2015

Opis razstave

Odstiranja, maj 2015 - Umetnina beneškega slikarja Pietra Liberija

O monumentalni podobi sv. Miklavža v glavnem oltarju ljubljanske stolnice, delu beneškega slikarja Pietra Liberija (1605–1687), so pohvalno pisali že v poznem 17. stoletju. Toda leta 1822 so jo zamenjali z novo podobo in na Liberijevo pozabili. Po naključju pa je bila leta 2004 pogrešana slika najdena, kar je izzvalo veliko navdušenje.

Skoraj štiri metre visoka slika sv. Miklavža je bila nameščena v oltar leta 1674, potem ko je škof Jožef Rabatta triladijski poznogotski stolnici dozidal baročni prezbiterij. Ta pa je bil že leta 1700 skupaj s staro stolnico podrt in Liberijeva slika je že kmalu zaživela v novi baročni opremi.

Škof Rabatta izhaja iz goriške grofovske družine, katere člani so bili v Benetkah avstrijski poslaniki. Zato tudi v luči teh povezav lahko domnevamo stike z beneškimi umetniki. O avtorju slike se je leta 1689 prvi izrecno izrazil Janez Vajkard Valvasor v svojem obsežnem delu Slava Vojvodine Kranjske; bil je mnenja, da je Liberijeva umetniška slika v stolnici najvrednejša ogleda.

Sliko so leta 1822 zamenjali s podobo iste vsebine slikarja Matevža Langusa, ki se je kompozicijsko delno naslonil na baročno predhodnico. A tudi Langusovo varianto so že po dvajsetih letih zamenjali z drugo, a povsem drugačno podobo istega slikarja. Slednja je bila v glavnem oltarju vse do vrnitve Liberijeve slike decembra 2007.

Kaj je bil vzrok, da so še dobro ohranjeno sliko zamenjali z drugorazredno upodobitvijo domačega slikarja? Odgovor lahko najdemo le na Langusovi prvi različici, na kateri je slikar preuredil le tisto, kar bi v moralno strogem 19. stoletju utegnilo biti sporno. Opazimo, da so bili moteči trije odrasli angeli v zgornjem delu slike, ki se pri Liberiju erotično objemajo in obračajo k svetniški trojici. Senzualno naglašene efebe je Langus zamenjal z ljubkimi nebeškimi krilatci. Ob sv. Miklavžu pa je dodal za 19. stoletje značilno oblečenega angela s svetnikovimi zlati kroglami. Spremljevalca sv. Miklavža, tradicionalna zavetnika ljubljanske škofije sveta škof Mohor in njegov diakon Fortunat, pa sta bila v celoti ponovljena. Osrednje figure so na Liberijevi sliki upodobljene na oblakih, kar je v skladu z visoko namestitvijo slike, medtem ko na Langusovi različici figure stojijo na kamnitem pomolu ob razburkanem morju, kar je sicer povezano z Miklavževo ikonografijo.

Za budne oči in estetska merila Langusovega časa je bila tudi statična drža razoglavega baročnega Miklavža z nekam groteskno prevelikimi pontifikalnimi rokavicami, zlasti na blagoslavljajoči desnici, prav gotovo neelegantna, in v teh »neprimernostih« najbrž tiči vzrok za detronizacijo slavne slike.

Kljub razmeroma dobri ohranjenosti Liberijeve slike pa je bil restavratorski poseg, izveden v Restavratorskem centru v Ljubljani, zahtevno ekipno delo, ki pa je po ocenah stroke uspešno privedlo do popolne reanimacije umetnine, danes ene izmed atrakcij v ljubljanski baročni stolnici.

Z vrnitvijo slike na prvotno mesto v glavni oltar leta 2007 in s hkrati obnovljenimi freskami Giulia Quaglia na obsežnem oboku ladje je ljubljanska stolnica zaživela kot primer celostne baročne umetnine in s tem v kontekstu srednjeevropskega baroka pridobila tudi na pomenu.

Reprodukcija umetnine in nekaterih njenih detajlov s spremljajočimi pojasnili bo na ogled v prostorih stalne zbirke Narodne galerije do 4. junija 2015. Vljudno vabljeni!

Avtor
Ferdinand Šerbelj

7. maj−4. junij 2015
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana