Odstiranja, marec 2016

Opis razstave

Odstiranja, marec 2016 - Kobilčina tihožitja

Pozna tihožitja Ivane Kobilce nas kot samostojna dela pritegnejo s svojimi barvnimi in prostorskimi permutacijami in jih lahko razumemo kot nadaljevanje in izčiščenje motiva, ki jo je spremljal vse življenje. Izbor neposrednega in vabljivega žanra moremo razumeti tudi v luči pričakovanj in omejitev, ki so utesnjevale ženske umetnice, medtem ko nas serializacija opomni, da smo priče rezultatom ustvarjalnega obreda.

Kobilčina tihožitja

Vsa cvetlična tihožitja v varstvu Narodne galerije so nastala v slikarkinem poznem obdobju, po letu 1914, ko se je Kobilca ob začetku prve svetovne vojne za vedno vrnila v Ljubljano. Tihožitja so se izčistila in v času od 1914 do 1926, ko je umrla, je slikarka upodabljala rože z omejenimi premenjavami temeljne formule.

Dalije (zasebna last, 1914–1926) so najbolj pisano pozno tihožitje. Različne sorte dalij so postavljene v belo vazo na svetlo mizo, ki je do polovice pokrita s prtom. Raznobarvni cvetni listi so naslikani s hitro in tanko potezo, ki tihožitje razgiba. Svetel kolorit je odmev berlinskih let, in delo je moralo nastati kmalu po prihodu v kranjsko prestolnico.

Tihožitje z maki je najbolj dramatično tihožitje v seriji. Pred temnim ozadjem in na temnorjavem prtu nas pričakajo živordeči cvetovi. Aranžma je preučevanje ene same rastline iz različnih profilov in stopenj zorenja. Cvetovi so odprti ali še v popku, stebla se vzpenjajo kvišku ali upogibajo pod težo makove glavice, nekateri cvetovi so odprti neposredno proti gledalcu, drugi mu kažejo zadnjo stran.

Dve podobi krizantem sta si zelo blizu. Pri obeh je Kobilca uporabila enako stekleno vazo in majhno mizo. Zamenjala je le svilen trak/šal (imela jih je skoraj sto) in prt. Prostor na Tihožitju s krizantemami I poglablja ogledalo za šopkom, prislonjeno na steno nevtralne barve, medtem ko Tihožitje s krizantemami II gradi globlji prostor s krožnikom in s steno, ki sta oba okrašena s cvetličnim vzorcem.

Dva šopka vrtnic je slikarka postavila pred enako rjavkasto ozadje in na prt, ki se skoraj staplja s steno in ne predstavlja pravega prostorskega odrivala. Pozornost pritegnejo rumene rože; na Tihožitju z vrtnicami I je Kobilca cvetje razporedila v keramično vazo, poslikano s cvetličnim motivom (podobnim kot na krožniku na Tihožitju s krizantemami II), medtem ko je vaza na Tihožitju z vrtnicami II enaka kot pri Tihožitju z maki.

Slikarke in tihožitja

Tako kot so akademiki postavili tihožitje na dno lestvice, so postavili tudi omejitve ženskam, ki so želele postati slikarke. Razlog je bila “zdravorazumska morala”: eden glavnih naukov na likovnih akademijah je bil študij po modelu/aktu, kar je bilo za ženske popolnoma nesprejemljivo. Ženske, ki so vseeno postale slikarke ali ki so jim izjemoma dovolili obiskovati akademije, so bile obrekovane, posebno če so bile spretne pri upodabljanju teles. Zato ni nenavadno, da se je Kobilca, tako kot slikarke pred njo, usmerila v tihožitja in v portret, ki nista zahtevala študija (golega) človeškega telesa.

Kobilca je s podporo razumevajočih staršev, s študijem v tujini in z meščanskimi in cerkvenimi zvezami uspela preprekam navkljub. Njene domnevne konformnosti ne smemo razumeti kot izraz neznanja in neambicioznosti, temveč kot taktiko, ki je pripeljala do največje možne subverzije: najuspešnejša slovenska umetnica/umetnik vseh časov je postala oseba, ki jo je družba najbolj omejevala.

Predstavitev je na ogled na zaslonu v Stalni zbirki.

Avtor
Michel Mohor

3. marec–6. april 2016
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana