Odstiranja: Matevž Langus

Opis razstave

Odstiranja: Matevž Langus - Sveto leto 1825 in »božanski« RafaelPapež Leon XII. je leto 1825 razglasil kot sveto leto in tako v Rim, zlasti v cerkev sv. Petra, pritegnil množice romarjev. Vrvež jubilejnega leta in vtise iz večnega mesta nam je v svojih skicirkah ohranil tudi Matevž Langus (1792–1855), ki se je v Rim odpravil 18. 9. 1824. Slikar se je na Dunaju v zgodnjih dvajsetih letih seznanil z aktualnimi akademskimi, pa tudi opozicijskimi smermi in se že tam navzel renesančnih slikarskih idealov ter gojil spoštovanje do italijanskih mojstrov. V Rimu je na Langusovo študijsko oblikovanje in kasnejšo slogovno usmeritev močno vplivala predvsem Francoska akademija. Vodilo študija je bilo posnemanje antike in zgledovanje po rimskih visokorenesančnih mojstrih, še zlasti po Rafaelu. Program je spodbujal urjenje v risarski spretnosti. Francoska akademija je svojim gojencem želela razodeti predvsem veličino del renesančnih mojstrov. Študentje so imeli priložnost poglabljati klasicistično znanje ob preučevanju originalnih visokorenesančnih mojstrovin. Proces spoznavanja renesančnih umetnikov je temeljil na kopiranju pomembnih del. Kopije so bile hkrati študije, s prerisovanjem naj bi gojenci odkrivali renesančne zakonitosti, in replike renesančnih mojstrovin, ki so jih redno odvažali v Pariz za opremo Versaillesa in drugih reprezentativnih prostorov. Od slikarja se je pričakovalo, da bo do konca četrtega leta študija izgotovil kopijo pomembne rimske umetnine, šele v zadnjem (petem) letniku pa naj bi naslikal svojo lastno podobo, ki je seveda odsevala pridobljeno znanje. Kopiranje renesančnih del je bilo tako pedagoško upravičeno: razumljeno je bilo kot ustvarjalni proces, kot nujna priprava za kasnejše ustvarjanje historičnih in biblijskih kompozicij. Francoska akademija je dopuščala poleg rednih gojencev, katerih šolski program in režim bivanja v ustanovi sta bila pod strožjim nadzorom, tudi izredne učence. Risarskih vaj po modelih in odlitkih se je smel udeleževati vsakdo v Rimu, brez slehernih formalnih pogojev, kar je znal izkoristiti tudi Langus. »Božanski« Rafael je bil tudi Langusov glavni vzor v Rimu in še kasneje. To dokazujejo njegove številne ohranjene sočasne risbe, v poznejšem opusu pa zasledimo tudi oltarne slike in freske, ki jih je Langus kopiral ali povzel po Rafaelu. V Rimu je naslikal oljno kopijo, ki jo hranimo v Narodni galeriji. Predstavlja dopasno podobo muze, povzeto iz prizora Parnas, ki jo najdemo na Rafaelovi freski v vatikanski papeški sobi Stanza della Segnatura. Langus je kopiral del celopostavne figure, ki stoji levo od Apolona, za Kaliopo, muzo epske poezije. V rokah drži masko, zato je muza tradicionalno poimenovana kot Thalia, zaščitnica komedije. Tudi v skicirkah najdemo risbe, posnete po Rafaelovih delih v Stanzah. Iz Stanze della Segnatura je povzel prizor Izvirnega greha, posebej natančno je risal Evino figuro, s kompozicije Moč, Resnica in Zmernost je narisal sedečega angela s skrajne desne. S prizora Disputaje prerisal angela s knjigo, z iste freske je povzel mladeniča, ki se sklanja čez balustrado v desnem kotu in figuralno skupino, zbrano v levem spodnjem vogalu. Slednja je natančna študija svetlobe in izrazov. Ob skrbni risbi je poudarjeno senčenje, izrazit je kontrast med izraznostjo starčevskega bradatega in milino mladega obraza. V Stanza d’Eliodoro je s freske Izgon Heliodorja iz templja prerisal klečečo žensko postavo iz ospredja na levi. V Vatikanskih Loggiah je risal tudi figure s kompozicij Rafaelovih učencev, tako figuri Eve in Boga iz prizora Stvarjenja in Boga očeta iz Stvarjenja živali. Slednja risba je kolorirana, prav tako prerisana angelska trojica s fresko poslikave v kapeli Chigi v cerkvi s. Maria della Pace. Tri desetletja kasneje se je Langus v enem svojih zadnjih del ponovno naslonil na Rafaela. V drugi stranski kapeli ljubljanske frančiškanske cerkve je naslikal fresko, ki predstavlja Spremenjenje na gori - prizor, ki ga je kopiral po Rafaelovi zadnji sliki. Ta je bila po mnenju renesančnega pisca Vasarija »najslavnejša, najlepša in najsvetejša slika«. Govorimo o znameniti sliki, v kateri je Rafael prvič v zgodovini povezal dva ikonografska motiva, samo spremenjenje in motiv obsedenega dečka, v kompoziciji, ki že napoveduje barok in so jo stoletja občudovali, med drugim tudi Goethe, ki je zapisal: »Vse je povezano: spodaj trpeči, pomoči potrebni ljudje, zgoraj dejavna in odrešujoča moč. « Rafaelovo sliko je Langus lahko videl v živo v Rimu, množično pa je bila razširjena zlasti preko grafičnih podob. Langus je fresko najbrž naslikal v letu, ki ga je zaznamoval poguben izbruh kolere. Epidemija je bila usodna tudi za slikarja - umrl je v noči z 20. na 21. oktober 1855, tik pred slovesno posvetitvijo fresk v ljubljanski frančiškanski cerkvi. Avtorica Kristina Preininger6. november – 3. december 2025Narodna galerijaPrešernova 241000 Ljubljana