Odstiranja: Matevž Langus: Sv. Ana uči Marijo brati

Opis razstave

Med Langusovimi prizori iz Marijinega življenja štirikrat najdemo motiv iz Marijinega otroštva sv. Ana uči Marijo brati. Apokrifni motiv, ki je opisan v Zlati legendi, ima pri nas bogato tradicijo in ga pogosto zasledimo v baročni cerkveni umetnosti 18. stoletja. V 19. stoletju pa je postal motiv še posebej privlačen v procesu prenove in populariziranja cerkvene umetnosti v štiridesetih letih. Tradicionalni motiv je hkrati izpostavljal vrednote, za katere si je prizadevala tudi sodobna meščanska družba. Meščani so svojo družbeno pomembnost dokazovali tudi z izpostavljanjem in izobraževanjem svojih potomcev, pri čemer so ključno vlogo v družinah odigrale matere. Učenje se odvija v skopo nakazani notranjščini, pred veliko kamnito obzidano okensko odprtino, zgoraj obraslo s trto, skozi katero se odpira pogled na samostansko poslopje na desni ter idilično mediteransko-alpsko pokrajino s cipresami, pinijami, jezerom in vznožjem hriba v ozadju. V ozko odmerjenem prostoru dominirata obe postavi, sedeča ostarela sv. Ana in ob njej stoječa mala Marija, ki sta povezani v intimnem učnem procesu. Poleg njiju opazimo v prostoru še tri predmete: v središču izpostavljeno odprto knjigo, ki jo skupaj držita in kamor so uperjene oči ter desna kazalca obeh protagonistk; pručko, na kateri počiva Anina desna noga in kamor se z desno nogo dviga bosonoga Marija; ter košaro s platnom in škarjami v ozadju za njo. V vseh predmetih lahko razbiramo žanrske, pa tudi simbolne namige: knjiga je osrednji učni pripomoček in tudi vir znanja, pručka kaže na domačo intimo in hkrati privzdiguje dogajanje, s škarjami, ki so predstavljene kot del bidermajerskega tihožitja, se povezuje tudi pomen ločitve. Samostanska arhitektura v ozadju daje vedeti, da gre za upodobitev poudarjeno verske vzgoje mlade Marije, ki jo je torej že pred prihodom v tempelj mati usmerjala v kontemplacijo. Pričujoče delo nazorno zaokroži opus slikarja Matevža Langusa, ki ga v stalni zbirki predstavljamo predvsem kot meščanskega portretista. Slika Sv. Ana uči Marijo brati kaže, da je Langus po eni strani izhajal iz domače tradicije in se prvenstveno ukvarjal s cerkvenim slikarstvom. Po drugi strani pa se je naslanjal na takratne sočasne nazarenske predloge, kar dokazuje, da je bil vpet v aktualno umetnostno dogajanje, ki ga je lahko spoznal na Dunaju in v Rimu. Datacija slike v leto 1840 priča, da je pred nami Langusovo najzgodnejše nazarensko obarvano delo. Gre za lep primer poučne in umirjene nazarenske slike, ki se je zgledovala po maniri Johanna Friedricha Overbecka in Juliusa Schnorra von Carolsfelda. Ta se kaže v upodabljanju prizorov z reduciranim številom figur in z idealizirajočimi, statično-reprezentativnimi poudarki. Pozornost vzbuja značilna barvna paleta, izstopajo bogato nagubane draperije s poudarjeno svetljenimi vrhovi gub. Pastelni odtenki modre vzpostavljajo komplementarno nasprotje oranžnim površinam, slednje pa odsevajo v nežnih rožnatih tonih. Dogajanje je potopljeno v idilično atmosfero. Kopica ohranjenih risb v skicirkah napeljuje na misel, da bi lahko Langus motiv povzel po kaki nazarenski sliki, vendar pa izvorne kompozicije ne poznamo. Skice razodevajo predvsem študij obrazov otrok in rok, ki kažejo ali držijo knjigo. Zasledimo tudi variacije v postavitvi figur ter poteku in senčenju draperije Marijine obleke in naglavne rute sv. Ane. O prvotnem nahajališču slike lahko sklepamo. Religiozni motiv, velikost in zgoraj polkrožno zaključena oblika slike kažejo, da je bila del oltarja. Upoštevajoč poudarjeno vzgojno vsebino z izpostavljeno vlogo sv. Ane, ki je malo Marijo pripravljala za vstop v tempelj, in dejstvo, da je Langus okoli leta 1840 slikal freske za škofjeloške uršulinke, bi bilo možno naročnike povezati s tem samostanskim okoljem. Po letu 1839 je samostan s cerkvijo doživel temeljito prenovo, za katero je bil finančno zaslužen markiz Feliks Gozzani. Italijanski plemič je leta 1844 pri Langusu naročil tudi veliko platno s podobo Brezmadežne, ki je prvotno krasilo glavni oltar nunske cerkve v Škofji Loki. Podatek, da je bila v tej cerkvi tudi slika sv. Ane, pa je leta 1927 zapisal tudi Viktor Steska. Avtorica: Kristina Preininger5. september – 2. oktober 2024Narodna galerijaPrešernova 241000 Ljubljana