Odstiranja: Matija Jama (1872-1947)

Opis razstave

Odstiranja: Matija Jama (1872−1947) - PortretiMineva sto petdeset let od rojstva Matija Jame, slikarja impresionista, ki je bil v svoji generaciji najbolj svetovljanski. Tako predan krajini in podeželju je bil morda samo še Grohar, vendar na drugačen način. V Jamovem opusu najdemo le redke primerke drugih slikarskih žanrov in tako je tudi s portreti. Ti so omejeni na terenske študije žanrskih tipov (glave ali celopostavne "študije" belokranjskih pastirjev, predic in grabljic). Drugo skupino predstavljajo podobe, povezane samo z njegovo družino. Trdimo lahko, da Jama portretov za javnost ni slikal. Častna izjema sta izjemen Portret Lea Souvana, 1900, in njegove sestre Portret Rozi Bleiweis z otrokoma, 1901. Oba sta na ogled v stalni zbirki Narodne galerije v Novem krilu. Jama je portret svojega prijatelja in mecena, predstavnika ljubljanske družbene smetane, razumel kot manj formalno slikarsko nalogo, ga ulil v moderen secesijski kalup ter ga upodobil kot samozavestnega salonskega leva. Skoraj vsi drugi portreti, kolikor jih danes poznamo, so ostali v umetnikovi zapuščini, tako gre zagotovo za upodobitve žensk iz neposredne bližine, predvsem pa je tu trinajst od skupaj petnajst doslej znanih lastnih podob. V zbirki ACH, danes v fondu Narodne galerije, so trije avtoportreti in štirje ženski portreti, ki predstavljajo "družinske" upodobitve. Model za portret temnolasega kodrastega dekleta je zaenkrat neznan. Frontalno poprsje mladenke v temni obleki je izvedeno z razvezano silhueto in osamosvojeno potezo čopiča. Teman ton las in obleke poudari inkarnat obraza in dekolteja. Manjši portret v tričetrtinskem profilu pa je podoba starejše hčere Madelaine, ki se je preselila k očetu že leta 1938. Ostro je kadriran s prirezanim obrisom glave in slikan povsem drugače, čeprav verjetno skoraj sočasno. Podaljšane poteze čopiča modelirajo posamezne površine, poudarjajo rdečico lic, celota pa je v barvi uglašena in umirjena v tonu. V preostalih dveh ženskih portretih gre morda za isto upodobljenko, najverjetneje Agnes. Temneje ubrana podoba je prav tako artikulirana s sorazmerno dolgimi potezami in umirjeno paleto. Kot v pomanjkanju globinske ostrine je do potankosti izveden obraz, medtem ko periferna območja, še posebej v poprsju, dajejo vtis nedokončanosti. Posebej vpadljiv pa je obraz z belo srajco v živahnejših barvah in s temno nesimetrično pričesko. S planarnim nizanjem silhuet obraza, abstraktne in nesimetrične pričeske in poprsja je Jama konec tridesetih let 20. stoletja ustvaril izjemno moderno sliko, ki po dispoziciji slikarskih problemov napoveduje slikarske rešitve druge polovice stoletja. Jamovi obrazi se zdijo kot preparati na mizici mikroskopa, izročeni na milost in nemilost neizprosnemu pogledu, še posebej kadar govorimo o avtoportretih. Vsi trije so bili vključeni v retrospektivo leta 1974 v Moderni galeriji. Temačno poprsje s pramenom svetlobe z desne bi po starosti upodobljenca lahko postavili še v dvajseta leta. Improvizirana sestava temeljnika in spodnja polovica slike kažeta, da slikar ni imel namena ustvariti razstavljivo podobo, temveč je to prejkone le eksperiment. Povsem drugačen vtis daje resnobna podoba z očali, ki pa z neizenačenim povečanjem ramen prav tako kaže na sliko, ki je opuščena. V katalogu Moderne galerije leta 1974 je sončni portret slikarja označen kot nedokončan, vendar kljub širokim potezam čopiča deluje izredno živo in ekspresivno. Pričuje o izjemni slikarski rutini, ki iz podsnove vleče bistvene izrazne prvine slikarjeve fiziognomije s sugestivnimi potezami, kar se časovno ujema s še vedno aktualnim barvnim realizmom tridesetih let 20. stoletja, gestualnost polaganja osnovnih tonov in hkratnega razporejanja osvetljenih in senčnih partij pa cenimo iz izkušnje gestualnega slikarstva, ki je šele sledilo. Avtor Andrej SmrekarPredstavitev : četrtek, 6. januar, ob 18. 00. 6. januar – 1. februar 2022Narodna galerijaPrešernova 241000 Ljubljana