Odstiranja, november 2016

Opis razstave

Odstiranja, november 2016 - O videzu in pomenu baročne slike v sredini 19. stoletja

Pavel Künl ‒ risba iz skicirke po sliki Michaela Rottmayra Marija Pomočnica iz ljubljanske križniške cerkve in restavrirani fragment originala s sv. Eleonoro

Pred natanko 300 leti je križniška cerkev v Ljubljani po naročilu treh habsburških cesaric, med katerimi je bila najzaslužnejša in najbolj pobožna cesarica Eleonora (1655‒1720), vdova Leopolda I. , pridobila tri izjemne oltarne slike. Na Dunaju so jih ustvarili trije kakovostni baročni mojstri. Na glavni oltar so postavili delo Michaela Rottmayra (1654‒1730) Marija Pomočnica, v desni stranski oltar sliko flamskega slikarja Antona Schoonjansa (1655‒1726) Sv. Elizabeta Ogrska deli miloščino ubogim, v levega pa prizor Sv. Jurij v boju z zmajem, ki ga je podpisal Martino Altomonte (1657‒1745). Sliki v stranskih oltarjih si lahko še danes ogledamo, Rottmayrovo na glavnem oltarju pa je 22. junija 1857 močno uničil požar. Po zaslugi slikarja Pavla Künla (1817‒1871) se je ohranil desni spodnji del slike s sv. Eleonoro, naročničino patrono, pri kateri je, kakor izpričujejo Strahlovi zapisi, Künl obnovil poškodovani predel glave in leve roke.

O prvotnem videzu priljubljene Rottmayrove milostne podobe smo do sedaj lahko sklepali po ohranjeni avtorjevi skici iz leta 1715 (v severnoitalijanski zasebni zbirki) in po variirani sliki neznanega mojstra, katere nahajališče je bilo v prvi polovici 19. stoletja v Zoisovi graščini na Javorniku (danes v Gornjesavskem muzeju Jesenice). Leta 2010 pa je Narodna galerija pridobila skicirko Pavla Künla (NG G 6170), v kateri nam je slikar na enem od zadnjih listov ohranil pomemben dokument o pogoreli sliki.

Künl je na stran 39v prerisal spodnji levi del Rottmayrove oltarne slike, ki jo je še lahko videl in situ. Vidna je leva skupina kužnih bolnikov: na bergle opirajoči se starec in sedeča mater z otrokom pred njim, v ozadju pa sta rahlo označeni še dve postavi, ki prinašata bolnika na nosilih. Tudi narisana arhitektura za figurami se ujema z Rottmayrovo pripravljalno skico.

Osebe in prostor so narisani zelo rahlo, brez senčenja in podrobnosti, po tem pa bi lahko sklepali, da je risba nastala po nesrečnem požaru, ki slike vendarle ni uničil do neprepoznavnosti.

Najverjetneje je Künlova risba nastala zaradi njegovega restavratorskega čuta. Edvard pl. Strahl, ki je fragment s sv. Eleonoro pridobil za svojo umetnostno zbirko v Stari Loki, je angažiral Künla kot skrbnika zbirke in med njegovimi restavratorskimi kvalitetami izpostavil spretno slogovno prilagajanje izvirnim delom in zgolj nujne slikarske posege na poškodovanih mestih. Künla je označil predvsem kot mojstrskega kopista, ki se je kot slikar rad naslonil na druge klasične predloge.

Risanje in kopiranje starejših, zlasti baročnih del je bilo še sredi 19. stoletja ena ključnih kompetenc na dunajski akademiji izšolanega historičnega slikarja. Pavel Künl in drugi slikarji prve polovice in sredine 19. stoletja, ki so po dunajskem šolanju ustvarjali na Kranjskem, so se tudi v domačem okolju oprli na nekatera ključna baročna oltarna dela iz ljubljanskih cerkva. Med največkrat kopirane ali pa kompozicijsko variirane primerke sodijo tudi vse tri omenjene križniške oltarne slike.

Predstavitev bo v četrtek, 3. novembra, ob 18. uri.
Vljudno vabljeni.

Na ogled v prostorih stalne zbirke do 30. novembra.

Avtorica
Kristina Preininger

3. november – 30. november 2016

Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana