Odstiranja, september 2018

Opis razstave

Odstiranja, september 2018 - Portret Jožefa Antona barona Codellija: Konservatorsko-restavratorske dileme

Med ljubljanskimi baročnimi slikarji velja Fortunat Bergant (1721–1769) za izvrstnega portretista, vendar se glede njegove slikarske invencije porajajo nekatera vprašanja. Predvsem gre za »razhajanje« med njegovo pretanjeno in ležerno rokokojsko portretistiko in njegovimi nabožnimi slikami, ki so prežete s pasijonskim patosom in izrazi blažene zamaknjenosti ter prepojene z ljudsko barvitostjo. Bergantovi portreti so minuciozno obdelani in elegantne gestikulacije, hkrati pa je slikar v nabožnih podobah naturalistično zgovoren in neredko ekspresivnih gestikulacij.

Med Bergantovimi portreti je podoba ljubljanskega barona Jožefa Codellija (1718–1795) gotovo najboljše delo. Z odstranitvijo preslikav iz poznega 19. stoletja so se razgrnile slikarjeve značilnosti. Predvsem gre za »bergantovsko« poenostavljanje prizorišča, v katerega sta postavljena figura ali dogodek (npr. križev pot v stiški baziliki). Tudi na tem ovalnem portretu je na nenavaden oz. nelogičen način postavljen upodobljenec v komaj opredeljeno pokrajino in ne v salonsko okolje, kar bi narekovala sproščena drža Codellijeve postave, ogrnjene v s krznom obrobljen domač plašč. Tudi kompozicija je svojevrstna, saj baronova drža in vzpetina za njim asimetrično prevesita težišče kompozicije v levo. Gotovo je to neskladje in ne morebiti slabo stanje slike spodbudilo restavratorja, da je ozadje prizorišča preslikal z draperijo, dodal družinski grb in doslikal še rob pohištva, na katerega se »logično« naslanja baron prijaznega pogleda. Skladnost Künlove preslikave, pri kateri se edino figure ni dotaknil, dokazuje, kaj je bilo moteče naslednjim generacijam. Par tej sliki enakega formata je portret Codellijeve soproge Elizabete Codelli roj. bar. Köniksbrunn, svoj čas pripisan Bergantu, a je delo neke manj spretne roke.

Ovalna Bergantova slika s portretom barona Codellija je še pred nedavnim zasedala pomembno mesto v stalni zbirki Narodne galerije. Nesporno kvalitetno naslikan meščanski portret nam je prikrival zgodbo, ki se je razodela šele ob konservatorsko-restavratorskem posegu, ko se je pokazala prava podoba slike. V 19. stoletju je namreč doživela precejšnjo predelavo. Slikar restavrator jo je »predrugačil« na način, ki je močno spremenil njen kompozicijski in barvni vtis.

Leta 2006 je galerijski oddelek za konserviranje−restavriranje prejel sliko v delo. Ob podrobnejšem optičnem pregledu se je pokazalo, da je ozadje figure v celoti preslikano. Pod budnim očesom strokovne komisije je bila slika na več mestih sondirana. Na podlagi izvedenih optičnih in materialnih preiskav je komisija sklenila, da se preslikave odstranijo. Kasnejša predelava je bila izvedena relativno kmalu po nastanku slike in zato trdno sprijeta s podlago. Izkazalo pa se je, da je trdovratno oljno preslikavo z veliko mero previdnosti mogoče odstraniti. Sliki je po zelo dolgotrajnem procesu odstranjevanja preslikanih barvnih slojev vrnjena njena prvotna podoba, ki pa deluje nedokončano. Ozadje portreta je sedaj nekakšen eksterier, a je le površno naslikano – kot da bi slikar izgubljal bitko s sliko? Morda je bil to razlog za »dodelavo«? Vsekakor je bila vmesna verzija tako drugačna in zavajajoča, da jo je bilo potrebno zavrniti in preslikavo odstraniti. Umetnina je sedaj pred nami »razgaljena« in tik pred koncem konservatorsko-restavratorskega postopka. Ponovno v izvirni podobi je kljub navidezni nedokončanosti in nepopolnosti pristnejša in resnično samo Bergantova. Sami lahko presodite, ali je slikar kompozicijo dokončal ali se je prej ustavil.

Avtorja
Andrej Hirci, Ferdinand Šerbelj