Odstiranja: Vlaho Bukovac, Pipa Arko, roj. Tavčar, 1918

Opis razstave

Vlaho Bukovac (Cavtat, 1855 ‒ Praga, 1922) je najpomembnejši hrvaški slikar s prehoda 19. v 20. stoletje, predstavnik akademskega realizma, ki je usvojil dosežke plenerizma in simbolizma. Poleg portretov je slikal tudi akte, velike figuralne kompozicije in krajinske študije. V letih 1877‒80 je študiral na Šoli lepih umetnosti (École des Beaux-Arts) v Parizu, redno razstavljal na pariških salonih, od leta 1880 dalje pa je imel v Parizu tudi svoj atelje. Slikal je portrete pripadnikov visoke družbe, enako v letih 1882‒1883, ko se je mudil na dvoru v Beogradu in portretiral člane kraljeve družine. V letih 1884‒1885 se je mudil v Dalmaciji, leta 1893 pa se je preselil v Zagreb, kjer si je postavil hišo z ateljejem in postal osrednja osebnost vseh umetniških manifestacij. Bil je tudi med ustanovitelji secesijskega Društva hrvaških umetnikov in spodbujal mlade umetnike k slikanju na prostem. Nato je živel v Cavtatu in na Dunaju, dokler ni leta 1903 postal izredni, leta 1910 pa redni profesor na akademiji v Pragi, kjer je poučeval do smrti. V Narodni galeriji hranimo štiri njegove slike ‒ Andromedo (1886) iz pariškega obdobja v temni barvni paleti, Portret Ivke Vranyczany (1894) iz zagrebškega obdobja, žanrski prizor Pri vedeževalki (1914) iz praškega obdobja in tudi Portret Pipe Arko, roj. Tavčar (1918), naslikan s črtkano potezo postimpresionistov. Josipina Bogomila (Pipa) Arko, roj. Tavčar (1891‒1974), je bila hčerka odvetnika, politika in pisatelja Ivana Tavčarja (1851‒1923) in Franje Tavčar, roj. Košenini (1868‒1938), osrednje predstavnice slovenskega meščanskega liberalnega ženskega gibanja v Sloveniji. Pipa je aktivno sodelovala pri dejavnostih, predvsem dobrodelnih, ki jih je vodila njena mati Franja z narodnimi damami, npr. pri zbiranju in izdelovanju oblek za revne učence ljudskih šol, kazala pa je tudi glasbeno nadarjenost (njen učitelj je bil Matej Hubad, ravnatelj konservatorija) in je že v začetku leta 1914 nastopila kot solistka na prvem koncertu Glasbene matice v čast skladateljev Ipavcev. Istega leta se je poročila z Vladimirjem Arkom (1888‒1945), ki je bil slovenskih korenin, vendar rojen v Zagrebu. Arko je bil sin znanega zagrebškega vinarja in pridelovalca konjaka Mija Arka, po katerem je prevzel tovarno alkoholnih pijač in dejavnost z leti razširil še na področje izdelave drugih proizvodov, kot so likerji, rum, rakija, peneče vino, ter prodajo kemijskih proizvodov, kovinske in emajlirane posode, sodov itd. Bil je eden najvplivnejših organizatorjev gospodarskega življenja v Zagrebu, med drugim soustanovitelj zagrebške borze in predsednik trgovsko-obrtne zbornice. Veliko pozornost je posvečal tudi zunanjemu izgledu izdelkov, predvsem etiketam na steklenicah alkoholnih pijač, ki sta mu jih izdelovala hrvaška umetnika Otto Antonini in Frano Branko Angeli Radovan ter svetovno znani madžarski umetnik Mihály Biró. Tovarna je bila po drugi svetovni vojni nacionalizirana in preimenovana v Badel in deluje še danes. Naraščajoča proizvodnja je zahtevala prenovo tovarn in poslopij ob njem, kar je izvedel hrvaški arhitekt Ignjat Fischer. V sklopu kompleksa sta si zakonca uredila tudi razkošno domovanje, v katerem ni bilo točne ločnice med zasebnim in poslovnim delom, kljub vsemu pa je izstopal budoar soproge Pipe, oblikovan v slogu avstrijskega arhitekta Josefa Hoffmanna. Leta 1939 je njuno domovanje zamenjala družinska hiša, delo hrvaškega arhitekta Alfreda Albinija, v zmernem modernističnem slogu, kar je bila izjema v starem delu Zagreba. Pipa je po zgledu staršev tudi po poroki nadaljevala z dobrodelnimi dejavnostmi, darovala denar različnim društvom, zbirala umetnine in bila mecenka umetnikom. S soprogom sta imela bogato knjižnico z več kot 4000 knjigami, od katerih sta del podarila Narodni in univerzitetni knjižnici v Zagrebu. Dom sta imela opremljen z umetninami starih mojstrov, dunajskim in azijskim porcelanom, srebrnino, s preprogami in čilimi, z družinskimi portreti slikarjev Vlaha Bukovca, Bela Čikoša, Julija Meissnerja itd. ter z umetninami sodobnih slikarjev, med drugim tudi s slikami Ivane Kobilca. Avtorica: Alenka Simončič6. junij – 4. september 2024Narodna galerijaPrešernova 241000 Ljubljana