Ovidiu Anton

Opis razstave

V Kulturnem centru Tobačna 001 umetnik Ovidiu Antona predstavlja projekt. Prekerno, zelo sodobno, subverzivno . . . so besede, ki jih na papir izrisuje umetnik . . .

Gre za besede, ki so tako zelo pogosto aplicirane na umetnike in umetniška dela, da ne čutimo več njihove prvotne moči; postale so banalne. Vzete so iz konteksta, tako kot so iz svojega okolja bivanja ekstrahirani tudi simboli za anarhijo. Umetnik jih najde, fotografira in transformira: pozitiv postane negativ, spontano in hitro gesto izvornega grafita zamenja mukotrpno, dolgotrajno in monotono črtkanje, individualnost posamičnega znaka nadomesti uniformirana velikost, zidove urbanega okolja pa kompenzirajo stene galerije.

Na ta način umetnik sterilizira besede in znake političnih sloganov ali družbeno angažiranih sporočil in jih spremeni v dekoracijo. V današnji družbi je namreč nujno izdelkom odvzeti rizičnost (nadomestki sladkorja, brezkofeinska kava, pivo brez alkohola itd. ) ali pa jih skomercializirati (tiskanje simbolov z močnim sporočilnim nabojem na raznolik potrošniški material); s čimer postajajo prazni oziroma oropani svoje substance.

V vseh Antonovih delih sta prisotna preoblikovanje in rekontekstualizacija. Za repliko Le Corbusierjevega tabureja reciklira ceneni material zavrženih gledaliških scenografij, s čimer temu kultnemu oblikovalskemu izdelku vrne fundamentalno uporabno vrednost. Nadalje si z ulice »izposodi« materiale, kot so evropaleta in zaboji za sadje, torej predmete, ki imajo standardizirane mere. Razstavi jih na osnovne elemente. En del oddvoji in ga preoblikuje v profesionalno izdelane okvirje za fotografije, ki dokumentirajo njegovo akcijo, preostanek pa natančno ponastavi ter vrne na izvorno mesto. Nadomestek, ki je sicer zvesta kopija originala, ne more biti več uporaben, saj pomanjšan ne sodi več v standardni sistem.

Ovidiu Anton s humorjem prevprašuje norme, ki oblikujejo naš vrednostni sistem, najsi gre za mere, standarde, družbena pravila ali vrednote. Pogosto pri tem tako kot grafitarji prestopi meje legalnega, hkrati pa svoja dela namenoma podvrže pravilu redukcije in ponavljanja. Na naravo grafitarskih akcij, ki se večinoma končajo z begom, aludira tudi video It doesn't matter where, v katerem z montažo poustvarja dialektiko filmskih prizorov pregona in jo poveže s kadriranjem parkour videov. Za umetnika, čigar praksa izhaja iz urbanega okolja in se nanj tudi neločljivo veže, nenazadnje ni nenavadna niti izbira potepuških mačk v Istanbulu za glavne akterje komentarja negativnih posledic urbane prenove metropole.