Peter Rauch: 15 objektov

Opis razstave

Peter Rauch predstavlja odprto serijo fotografij, ki opredeljuje avtorjev odnos do objektov fotografiranja. Prikazuje spekter od efemernih naplavin urbanega vsakdana do artefaktov modernistične arhitekture. Obenem v svoj pogled vključi objekte razmisleka – skice, makete in okvirjene fotografije, ki definirajo svoj prostor fotografskega delovanja.

Avtor predstavljen izbor dodatno izmika iz konvencionalne hermetičnosti serije, tako da na eni strani vključi med objekte, za njegov pogled, temeljni subjekt – portret, po drugi strani pa komentira odnos do objekta z variacijo terapevtskega pripomočka, ki v celotnem izboru deluje kot opomba pod črto. V razmisleku o emancipaciji fotografije avtor zavzema stališče sočasnega gledanja fotografske podobe na nivoju teorije, tehnologije, performativnosti in fascinacije.

Fenomenologija konstitucije predmetov v zadnji in območni ontologiji

Pascal je razlikoval med razlogi geometrije ali razuma ter razlogi finese ali razlogi srca. Določili prvih sta splošna vrednost in univerzalnost, določili drugih pa intuicija in ne-kalkulabilnost. To razlikovanje lahko prenesemo tudi na področje vprašanja obstoja.
Ena izmed temeljnih razlik v metafiziki je ta med svetom in stvarmi, ki jih v tem svetu razpoznamo in srečujemo. Gre za ontološko razlikovanje med različnimi obstoječimi stvarmi; razlikovanje, ki se nam prične vsiljevati vsaj na začetku, ko se problemu poskušamo približati. Večina problemov je v metafi ziki vezana na ločene bitnosti, ki jih srečujemo v svetu, na njihov obstoj, individuacijo in (ne)jasnost. Metafizika tako sestoji iz dveh vrst ontologije, iz zadnje in območne ontologije.
Zadnjo ontologijo sestavlja svet sam, območno ontologijo pa stvari oziroma značilnosti, ki jih v svetu najdemo in prepoznamo. Tej razliki lahko rečemo tudi ontološka razlika – preprosto nam pove, da je ontološko različno od ontičnega.
Ontologija vsebuje visoke standarde. Ko premišljujemo o svetu kot takem ali ga omenjamo, naši standardi vsekakor postanejo višji kot pri stvareh, ki jih v svetu stalno srečujemo. Pričnemo razmišljati o temeljnih in abstraktnih ontoloških vprašanjih, načelih in argumentih, o eksternalizmu, individualnosti in (ne)jasnosti. Naši standardi se s takšnim govorom o svetu zvišajo v primerjavi s standardi, ki se nanašajo na obstoj denimo stola ali mačke. Prestavimo se v razpoloženje, ki je vsaj glede na naše vsakodnevne premisleke oddaljeno in oddeljeno.
Vsakodnevna raba pomeša dve področji ontologije, zamenjuje ontično z ontološkim. Razlika med njima je normativna, je razlika med načini podrobne ali celostne usmerjenosti na svet. Ko je naše zanimanje usmerjeno k ontologiji, se odmaknemo od stvari vsakodnevnega obstoja in se usmerimo na svet kot tak. To vsekakor terja določen napor. Ni jasnih meja med stvarmi, ki ob-stajajo v svetu. Obstaja bogastvo ob-stoječega sveta stvari, ki jih srečujemo. Območna ontologija je sestavljena iz stvari, ki so pomembne za nas glede na vsako posamično situacijo. Dejanski obstoj predmetov v regionalni ontologiji lahko tako postavimo pod vprašaj; tej ontologiji se torej ne gre približati s splošnimi kategorijami (kot so lastnosti ali vrste), ampak s partikularnimi lepimi vzorci.
—Vojko Strahovnik, iz knjige Practical Contexts (Ontos Verlag, Frankfurt, 2004)