pH6 - Dare BIRSA, Đanino BOŽIĆ, Mario DALPRA, Richard KAPLENIG, Dušan KIRBIŠ, Manfred MÖRTH

Opis razstave

»Podobotvorci« s čopičem, kosom platna ali papirja in dletom ter leseno klado naj bi potemtakem pripadali zgolj še izumirajoči vrsti, ki se konservativno priklanja občutju preživelih vrednot klasičnega slikarskega in kiparskega medija.
Heterogeni likovni jeziki Dareta Birse, Đanina Božića, Maria Dalpre, Richarda Kapleniga, Dušana Kirbiša in Manfreda Mörtha v ad-hoc, za razstavni projekt pH6 sestavljeni umetniški skupini prijateljev, zrcalijo šest sugestivnih likovnih svetov, prepletenih v skupni organizem osvobojene likovnosti, omejene le z ikoničnim statusom v zaokroženo slikovno polje ujete podobe. Zato se dotikajo ključnega problema poslanstva sodobne likovne umetnosti v trenutku, ko elektronsko ustvarjeni digitalni vizualni zapisi ter konceptualna praksa nekakšne poenostavljene sociološke interpretacije vsakdanjega življenja vsiljivo izpodrivata tradicionalno, v dolgih stoletjih razvoja likovne umetnosti preizkušeno in v modernizmu od pojavnega sveta osamosvojeno naslikano podobo. V tem smislu so njihove slike in kipi kot nekakšen manifest - najbrž bi bilo pretirano, če bi jih označili za protest - zoper prevladujoče načine vizualnih umetnosti, ki se modno odvračajo od klasične slike in umetniške izraze selijo v t. i. virtualne, elektronsko generirane svetove … kot da oprijemljivi tukajšnji svet, podprt s čustveno izkušnjo nezavednega dojemanja vseh pojavnih oblik življenja in ambientov, ki nas obkrožajo, naenkrat ne ponuja nikakršnega izziva več.
Razstavo pH6 zato lahko razumemo tudi kot nepretenciozno zarotitev v zagovor podobe kot brezčasne nosilke likovnosti, skoncentrirane v konici čopiča ali dleta, ko puščata sled na površini platna in zarezujeta v les ali kamen, ter zaživita v aktivnem nagovoru gledalca – da postoji, se naužije, razmisli in se reflektirano odzove; da se, četudi le za hip v blisku vizualne senzacije, potopi v nakopičeno teksturo podobe, kjer se naplavine prepleta odtisov časa zlijejo v žlahtno opno duhovnih brazgotin zelo osebne, intimne izkušnje ustvarjalca; da začuti podobo kot medij umetniškega zrenja, ki je – in to je tisto čudovito, le za umetnost značilno protislovje - toliko bolj realno, kolikor bolj je imaginarno.