Plečnik in Praški grad: stanovanje za prvega češkoslovaškega predsednika

Opis razstave

Pomlad v Plečnikovi hiši je v znamenju razstave, ki je nastala v sodelovanju z Arhivom Praškega gradu. Razstava Plečnik in Praški grad osvetljuje Plečnikovo snovanje preureditve in opreme zasebnih predsedniških prostorov Praškega gradu ter pomembno osebno vez Plečnika s češkim predsednikom Masarykom in njegovo hčerko Alice.

Prenovo Praškega gradu je Plečniku zaupal Tomaš Garrigue Masaryk (1850−1937), prvi demokratično izvoljeni predsednik Češkoslovaške. Sprememba značaja gradu v sedež demokratičnega predsednika je imela za Masaryka narodnovzgojni pomen, Plečnika pa je še utrdila v prepričanju o pomenu nacionalne kulture. Arhitekta so prevzeli pogledi predsednika Masaryka na filozofijo in socialna vprašanja, njegov humanizem in etična drža. Umetnik in državnik sta med seboj vzpostavila globoko spoštovanje in razumevanje.

V pismu, ki ga je Masaryk pisal Plečniku 29. marca 1923, je zapisal: "Iz gradu in njegove okolice se da narediti nekaj znamenitega in ne vidim nikogar, razen Vas, ki bi lahko izpeljal to zgodovinsko nalogo. "

Razstava Plečnik in Praški grad: stanovanje za prvega češkoslovaškega predsednika na ogled postavlja načrte in fotografije originalno zasnovanih prostorov iz 30. let 20. stoletja ter originalne Plečnikove stole. Gre za pomembno temo v Plečnikovem opusu, ki tudi dandanes povezuje Prago in Ljubljano.

Avtorja razstave: mag. Martin Halata in arh. Michal Šula

Zgodba prve Češkoslovaške republike, od ustanovitve katere bo leta 2018 minilo sto let, s svojim etosom še vedno priteguje precejšnjo pozornost strokovne in laične javnosti. V tej zgodovinski zgodbi prve samostojne države prebivalcev Češke, Moravske, Šlezije, Slovaške in Podkarpatije je pomembno vlogo odigral Praški grad. Ta sedež monarhije je leta 1918 postal urad in stanovanje prvega češkoslovaškega predsednika Tomáša G. Masaryka in njegove širše družine. Spremeniti Praški grad kot sedež monarhije v sedež nove oblasti ljudstva, demokracije, ni bil lahek zalogaj. Na začetku so nalogo ureditve bivalnih prostorov za predsednikovo družino zaupali arhitektu dozidave katedrale sv. Víta, Kamilu Hilbertu: začasno bivališče je zasnoval v prvem nadstropju (piano nobile) Nove palače, t. i. Mestnem traktu – torej v zgradbi, ki se na obzorju Hradčanov vidi z južne strani, če gledamo iz smeri vltavskih nabrežij. Hilbert si je tudi zamislil, da dokončnega predsedniškega bivališča ne bi uredili v habsburškem prvem nadstropju, temveč v drugem nadstropju. Kot gradbeniku so mu bile jasne prednosti te premestitve: drugo nadstropje je bilo v nasprotju s prvim opremljeno s sodobnimi pridobitvami, stalno so ga naseljevali člani habsburške dinastije, in dokler ni bilo opremljeno s pohištvom, približno po letu 1890, je bilo napol prazno. Projekt končnega domovanja in pisarne predsednika Tomáša G. Masaryka v drugem nadstropju so zaupali Janu Kotěri, arhitektu pretežno buržoaznih krogov, v čigar ustvarjanju so imeli po letu 1918 pomembno vlogo za elito zasnovani dekorativni motivi. Kotěra je poleti 1921 izdelal vse načrte za Masarykovo stanovanje. Masarykova družina je septembra 1921 osnutek odločno zavrnila, češ da je habsburški sloj premazan z buržoaznim slojem. Alice Masaryková je Plečniku zaupala svojo bojazen, da bi bili Masaryku Kotěrovi osnutki celo všeč zaradi svoje modnosti in modernosti, torej tega, za kar danes v revijah o življenjskem stilu uporabljajo izraz trendy. Alice si je želela preprostost, lapidarnost, barvno zadržanost, prostore za tiho zbranost – izdelani načrti pa so bili daleč od tega! Jožeta Plečnika je Masarykovi družini velikodušno predstavil Kotěra. Slovenski arhitekt je bil s svojim treznim in duhovnim pojmovanjem arhitekture veliko bližje Masarykovi naravi in tudi duhovnosti njegove hčere Alice kot bolj konvencionalni arhitekt Kotěra. Za to, da bi arhitekturno spremembo Gradu izpeljal slovenski arhitekt, je pokazal zanimanje sam predsednik Masaryk: 14. avgusta 1921 mu je poveril preureditev predsedniškega stanovanja. Plečnik si je v svojem predlogu iz januarja 1922 zamislil Masarykovo stanovanje kot obsežen kompleks zasebnega stanovanja, predsednikove delovne sobe in uradnih prostorov. Zavzemalo je skoraj celo drugo nadstropje Nove palače Praškega gradu. Vhod je bil s Tretjega grajskega dvorišča, zasebni predsedniški vhod pa iz prehoda, t. i. tunela, iz Drugega grajskega dvorišča, od koder je peljalo tudi predsednikovo zasebno dvigalo.

Središče stanovanja je postal impluvij (Zimski vrt), na katerega južni strani je Plečnik razporedil predsedniško stanovanje in pisarne. Na severni strani sta se ga držali dve dvorani – Harfna dvorana in Dvorana grbov, namenjeni meddržavnemu protokolu na najvišji ravni. Predsednikova uradna delovna soba in delovna soba tajnika sta zavzemali zaključni del stanovanja na vzhodni strani, na drugem koncu so ležali Damski (Vezilni) salon, Družabni (Zeleni) salon in Glasbeni salon. Med temi reprezentativnimi saloni in predsednikovo delovno sobo so bile na zahodnem delu stanovanja postavljene zasebne sobe družine: spalnica, čitalnica, kopalnice, stranišča in garderobe. Za celotni projekt se je med njegovim nastajanjem zanimala Masarykova hči Alice in s Plečnikom tudi tesno sodelovala. Skupaj sta izbirala starinsko pohištvo in se duhovno dopolnjevala. Plečnik je s svojimi sodelavci izdelal tudi celovit načrt nove pohištvene opreme. Stanovanje je bilo konec leta 1929 dokončano in Plečnik je naslednje leto zapustil Prago. Alice je verjela, da se njuno veliko delo ni končalo s predsedniškim stanovanjem ter prvovrstno spremembo Praškega gradu in njegove okolice. Ves čas je upala v trajno vrnitev slovenskega arhitekta. Plečnik je še prihajal v Prago, nazadnje jo je obiskal leta 1934. O čustvenem in najbrž tudi težavnem odnosu med njima priča med drugim tudi njuna dragocena ohranjena korespondenca. Po letu 1930 je Alice prosila dobro delujočo gradbeno upravo Gradu in zlasti Plečnikovega sodelavca, arhitekta Otta Rothmayerja, naj zasebno stanovanje prilagodi potrebam njene družine. Tedaj je nastala t. i. Družinska soba s funkcionalističnim pohištvom modnega češkega oblikovalca Jana Valeriána Vaňka. Ta odmik od tesnega sodelovanja z Jožetom Plečnikom je nekako napovedoval tudi naslednja leta: Masarykovim dolgotrajnim zdravstvenim težavam, ki so se začele leta 1934, ni bilo videti konca in 14. decembra 1935 se je v krogu svojih najbližjih odpovedal položaju češkoslovaškega predsednika. Jože Plečnik je v Ljubljani istega leta odstopil s položaja arhitekta Praškega gradu.

—Martin Halata in Michal Šula