Plečnik in reka: ureditev nabrežij in mostov v Ljubljani

Opis razstave

Razstava Plečnik in reka: ureditev nabrežij in mostov v Ljubljani s predstavljenimi originalnimi načrti, tekstom in kratkim filmom predstavlja zgodbo o Plečnikovih ureditvah urbanega prostora ob nabrežjih Gradaščice in Ljubljanice.

Ljubljana že stoletja živi s svojo reko, ki je v preteklosti mestu prinašala tako srečo kot nesrečo. Reka z blagim naklonom je v času obilnega deževja pogosto poplavljala. Proti koncu 18. stoletja so začeli z izkopom Gruberjevega kanala, da bi preusmerili vodo, ki je pritekala z velike močvirne ravnice južno od mesta. S tem se je zmanjšala količina vode v rečni strugi, izsuševanje Barja pa se je nadaljevalo še do začetka 20. stoletja. Po načrtih ing. Ivana Podhagskega so v začetku 20. stoletja poglobili reko in kanal ter utrdili bregove. Ljubljanica se je tako oddaljevala od hiš in poglabljala, mostovi so bili višji in povezava med reko in mestom se je prekinila.

Leta 1913 je puste železobetonske bregove skušal olepšati graški arhitekt Alfred Keller. Zaradi izbruha I. svetovne vojne so se dela upočasnila in se leta 1915 povsem ustavila.

Z deli so nadaljevali šele v letu 1930, ko so gospodarsko krizo poskušali omiliti z večjimi javnimi gradbenimi deli. Skrb za urejanje rečne struge in bregov je prevzel novo ustanovljeni deželni gradbeni oddelek. Plečnik je tako nepričakovano prejel pomembno naročilo, pri katerem je imel skoraj proste roke. S svojim delom si je namreč pridobil popolno zaupanje direktorja Mestnega gradbenega urada, ing. Matka Prelovška, in konservatorja Franceta Steleta.

Najprej se je lotil urejanja bregov rečice Gradaščice in nadaljeval z gradnjo kar sedemnajst metrov širokega Trnovskega mostu. Tega si je zamislil kot trg nad vodo, ki ga krasijo breze, zasajene v koritih na mostu.

Glavna naloga je bila razširitev starega Frančiškanskega mostu v središču mesta. Plečnik je ohranil obstoječi kamniti most, temu pa je na vsaki strani dodal še most za pešce in vse tri obdal z enotno ograjo. Tako je s Tromostovjem in visokimi topoli, ki ga dopolnjujejo, ustvaril slavolok na vhodu v stari del mesta.

V istem času je bil zaposlen z obnovo propadlih temeljev Čevljarskega mostu. Mostovi so v Ljubljani že od nekdaj služili kot zbirališča in tržnice, zato je po zgledu Trnovskega tudi Čevljarski most zasnoval kot slikovit trg nad vodo, za katerim se mogočno dviga Ljubljanski grad.

Leta 1932 je izdelal načrte za ureditev zgornjega dela Ljubljanice. Reka med Gruberjevim kanalom in Prulskim mostom je bila nekdaj priljubljeno kopališče, zato je tam bregove utrdil s kamnom in posadil vrbe. Potem je uredil Trnovski pristan, kjer se kamnite terase, ki objemajo rečni ovinek, spustijo prav do vode, ob sprehajalni poti pa je zasadil vrbe žalujke.

Kjer je le bilo mogoče, je Plečnik gradil mostove tako, da je povezal srednjeveško mesto pod gradom z urejenimi trgi na levem bregu in odprl poglede proti reki. Ob stavbi Filharmonije je uredil Gledališko stolbo, stopnišče, okrašeno z elegantno svetilko, ki vodi na nabrežje. Takrat je uredil tudi Gerberjevo stopnišče, kjer je že mislil na ureditev pristana in brvi za pešce.

Tik pred II. svetovno vojno je ob Ljubljanici zasnoval načrte za pokrito tržnico. Ta je bila del obsežnega projekta gradnje novega ljubljanskega magistrata, ki pa ni bil uresničen. Na desnem bregu je zgradil dolgo stebrišče pokrite tržnice. Arhitektura je v dialogu z reko, saj so zidovi na rečni fasadi predrti z nizom vrat in oken. Vzorec je razbil z dvema stebriščema in na sredini poteze predvidel prostor za neuresničeni Mesarski most, ki bi pomenil vrhunec kompozicije. Na nasprotnem bregu je imel v načrtih še gradnjo kavarne.

Plečnikovo zadnje delo na reki je bila zapornica, s katero se uravnava vodostaj reke. Najprej je ob njej načrtoval pristan in majhno elektrarno, potem pa je načrt leta 1939 povsem spremenil. V okrasju lahko prepoznamo prvine egipčanske, grške in etruščanske umetnosti. Plečnik je s temi elementi opozoril na pomembnost vode v življenju različnih civilizacij in poudaril spomin na antično preteklost Ljubljane.

Element vode je Plečnik videl kot ustrezno dopolnitev arhitekture. Postopno urejanje mesta mu je pomenilo umetniško delo v nastajanju. Z ureditvijo vodne osi ter umeščanjem dreves in drugega rastlinja, ki ga je razumel kot pomembno arhitekturno sredstvo, je Plečnik mestu ob Ljubljanici vdahnil sredozemski značaj. Urbani prostor ob reki, ustvarjen po meri človeka, je danes zagotovo najprijetnejši del mesta.

26. 5. ob 18. 00 in 28. 5. ob 11. 00 Plečnikovi mostovi v Ljubljani, vodstvo po mestu z višjo kustosinjo Ano Porok.
21. 9. ob 18. 00 Plečnik in reka, predavanje prof. dr. Petra Gabrijelčiča, dekana Fakultete za arhitekturo UL.
1. 10. ob 11. 00 Dnevi evropske kulturne dediščine: Javno vodstvo z ogledom Plečnikovih vodnih ureditev na Ljubljanici s kustosinjo Ano Porok.