Po impresionizmu

Opis razstave

Po impresionizmu - Slovensko modernistično slikarstvo in DachauNarodna galerija in Gemäldegalerie na razstavi v središču mesta Dachau, nedaleč od Münchna, predstavljata zveze med slovenskimi umetniki in tem mestom, ki je tekom prve polovice 20. stoletja zaradi političnih dogodkov popolnoma spremenilo svoj sloves. Na začetku preteklega stoletja je bil namreč Dachau umetniška kolonija Aten na reki Isar, kakor so imenovali München ob koncu 19. stoletja. Tu so ustvarjali nemški modernisti, ki so močno vplivali na drugo generacijo slovenskih realistov in osrednje slovenske impresioniste. Ob reki Amper, ki teče skozi mesto, je slikal Matija Jama, Matej Sternen pa je ostajal v stiku z dachauskim sošolcem iz münchenske slikarske šole Antona Ažbeta. Povsem drugačno izkušnjo je imela z Dachauom generacija umetnikov, ki je zorela v času druge svetovne vojne, saj so bili številni internirani v koncentracijskem taborišču, ki so ga nacisti poleg mesta odprli takoj po prevzemu oblasti leta 1933. Razstava in spremljajoči katalog zato naslavljata obe, na videz nepovezani, zgodbi in predstavljata tako slogovni kot zgodovinski vpliv mesta na slovensko modernistično slikarstvo. Na razstavi so v treh sklopih s 44 slikami predstavljeni slovenski umetniki, v stalni zbirki Gemäldegalerie Dachau nadstropje nižje pa so izpostavljeni münchenski in dachauski umetniki, ki jih povezujemo s slovenskimi. Predstavljeni so realistični slikarji druge generacije, ki so živeli in ustvarjali v Münchnu. Anton Ažbe je v ulici Georgenstrasse leta 1891 odprl slikarsko šolo, ki je kmalu postala priljubljeno zbirališče bodočih modernističnih mojstrov, kot so bili Aleksej Javlenski, Marianna von Werefkin in Vasilij Kandinski. Ažbe je sicer vztrajal, da morajo njegovi učenci usvojiti tehnične in obrtne spretnosti, nato pa jim je dal prostor za lastno eksperimentiranje in razvoj individualnih slogov. Ivana Kobilca je v Münchnu študirala in ustvarjala kar deset let, najprej pod mentorstvom Aloisa Erdtelta. Tu je (vsaj) zasnovala nekatera svoja najbolj znana dela, tudi po zgledu pomembnih nemških modernistov Wilhelma Leibla, Fritza von Uhdeja in Maxa Liebermanna, ki predstavljajo prelom z akademskimi temnimi, zemeljskimi toni. Vsi trije so bili povezani tudi z Dachauom, kjer so ustvarjali. Ažbeta, Kobilco in bodoče impresioniste je povezovalo druženje s Ferdom Veselom, ki je z Dunaja prišel v München na akademijo in si tu delil atelje tako s Kobilco kot z Jakopičem. Glavi predstavniki slovenskega impresionizma, Rihard Jakopič, Ivan Grohar, Matija Jama in Matej Sternen, so v München sicer prihajali posamično, a konec leta 1899 so se za nekaj mesecev vsi skupaj zbrali v tem mestu. Že naslednje leto so se predstavili na Prvi slovenski umetniški razstavi v Ljubljani, nato leta 1902 na drugi in leta 1904 še na Dunaju. S francoskimi impresionisti so slovenski umetniki lahko prihajali v stik že od leta 1891 na razstavah v Münchnu, saj so bili ti del vsakoletnih razstav tako v Glaspalastu kot na razstavah münchenske secesije, ki sta jo leta 1892 pomagala sprožiti tako Fritz von Uhde kot Heinrich von Zügel, ki je v Dachauu slikal že v osemdesetih letih, leta 1895 pa je postal tudi profesor na akademiji. V münchenskem okolju, ki je spodbujal eksperimentiranje, so se slovenski slikarji zgledovali po nemških sodobnikih, na primer Sternen po Lovisu Corinthu, Leu Putzu in Ludwigu Dillu, ki je skupaj z vplivnim teoretikom in slikarjem Adolfom Hölzlom ter Arthurjem Langhammerjem predstavljal jedro dachauske umetniške kolonije okoli leta 1900. Zadnji del razstave je posvečen Zoranu Mušiču in njegovim eksistencialnim motivom, na katere je vplivalo slikarjevo šestmesečno ujetništvo v dachauskem taborišču; njegovo življenje je bilo tudi sicer povezano z večino družbenopolitičnih pretresov 20. stoletja. Dachau je bil kot bukolično, umetnosti posvečeno mesto, pravzaprav primerno interesno območje tudi zaradi svoje simbolike: usmerjeno nasilje, ki je temeljilo na perverzni interpretaciji evolucije, naj bi bilo sposobno poustvariti izgubljeni raj. Mušič nas tako ne le v svojem ciklu Nismo poslednji sooči s tem prepadom, saj za estetskimi, meditativnimi motivi skal, rastlin, stavb, pristaniških luk in gorovij čutimo nelagodje, grozo in opozorilo, ki je na žalost aktualno še danes. Avtorja razstave Laura Cohen, Michel MohorStrokovni sodelavki Alona Barkalova, Kaja CajhenKonservatorsko-restavratorska priprava gradiva Barbara Dragan, Susanne Herbst, Andreja Ravnikar, Johanna StegmüllerRazstava Gemäldegalerie Dachau in Narodne galerije. V sodelovanju s Slovenskim kulturnim centrom – SKICA BerlinZanje: Barbara Jaki, Nina Möllers, Saša Šavel BurkartGemäldegalerie DachauKonrad-Adenauer-Straße 385221 Dachau, Nemčija28. november 2025 – 12. april 2026