Po prekopu je obstajal samo še "naš" svet

Opis razstave

Sodelujoči umetniki: Ibrahim Ahmed, Amado Alfadni, Meriç Algün, Pavel Brăila, Chto delat?, Shatha Al-Deghady, Marianne Fahmy, Iulia Toma. "Po ulicah hodi morje," je zapisal Mahmoud Darwish leta 1982 v svojem delu Memory for Forgetfulness (Spomin za pozabljivost), in sicer sredi resničnega obleganja, v katerem ni manjkalo prekinitev preskrbe z vodo v mestu in sledov raketnega ognja.

V novejšem času je "oblegana Evropa" postala nenavadno običajna fraza, ki označuje nekakšno vase zaprto imaginarno, polno strahov, ki niso toliko povezani s podzemnimi tokovi, ki bruhajo iz temine globin, temveč z zunanjimi morji, ki hodijo po evropskih ulicah, in z nevarnostjo čudnih požarov.

Ker se to imaginarno že udejanja tako v množičnem nasilju na morjih, ki evropsko zemeljsko maso povezujejo z Globalnim jugom, kot v ponovno oživljenih nacionalističnih zahtevah po avtohtonosti, je za nastanek upanja nujna korenita preusmeritev naše zavesti, občutljivosti in dejanj.

Darwish sam je prispeval kratko zgodbo o filozofskem beguncu Kamalu, ki je ukradel čoln in veslal od Tira do Haife ter iskal golobico, "za katero ni vedel nihče drug", ter – zavoljo smrti, ki so jo povzročili pripadniki obalne straže – postal tisti begunski val, ki "se vrne in izgubi". V iskanju obnovljenih povezav smo se osredotočili na odprtje Sueškega prekopa leta 1869 kot na zgodovinski dogodek, ki je povzročil vrtinec. V njegovi sledi bi se bile mogle izgubiti brezštevilne male zgodovine, a se nam vselej znova vračajo v glave in nad njih.

Edward Said je v ključnem trenutku knjige Orientalizem, ki pa se ga kljub temu ne spominjamo dovolj, trdil, da je "Orient" navzlic celi vrsti zahodnjaških izmišljotin in projekcij v slikah, romanih, popotniških dnevnikih in podobnem ohranil nekakšno nespremenljivo distanco do težnje Zahoda po koloniziranju in univerzaliziranju. Nato pa je odprtje Sueškega prekopa leta 1869, ki so ga evropski časopisi in Ferdinand de Lesseps, direktor podjetja Universal Maritime Suez Canal Company, popularizirali kot dobesedno "preluknjanje Zemlje", zaznamovalo konec te distance in začetek nove dobe. "De Lesseps in njegov prekop sta dokončno uničila distanco Orienta… Po de Lessepsu ni mogel nihče več govoriti o Orientu kot o nečem, kar pripada drugemu svetu… Obstajal je samo še 'naš' svet… Po tem ima pojem 'orientalski' le še upravno in izvršno funkcijo«. Ko je Slovenija leta 2015 postavila kot britev ostro ograjo, namenjeno zadrževanju migrantov in beguncev, ki so zvečine prihajali iz "Orienta" – torej z Bližnjega vzhoda, razdejanega v večkratnih napadih Zahoda in v nekaj skrajnih lokalnih poskusih, da bi po letu 1989 ohranili nespremenljivo distanco do Zahoda –, je bila to le zadnja v vrsti pregrad, namenjenih zaustavljanju morij in upravljanju "našega" sveta. A ta svet je bil na obeh koncih Sueškega prekopa zgrajen v procesu, ki je terjal vzpostavitev imperialnih prometnic od Dunaja do Ljubljane in Trsta, od tam naprej pa do "Aleksandrije in sveta". Čeprav skuša dobršen del evropskega imaginarnega danes omejiti simbolni in materialni "mi", prekop še naprej opravlja svoje delo, pri tem pa potiska celine v proces nepreklicnega povezovanja in preobražanja.

Z razstavo vabimo k odkrivanju vrste zgodovinskih in geografskih povezav med Evropo (zlasti z njenimi Vzhodi) in Bližnjim vzhodom, predvsem z Egiptom, pri čemer uporabljamo Sueški prekop kot sprožilec za razmislek. Po prekopu… želi spodbuditi razpravo o omenjenih povezavah in njihovih odsevih v zrcalu sedanjega trenutka ter razmišljanje o vprašanjih, ki izhajajo iz zgodbe o prekopu in razpletajo koncentrične kroge referenc, pripetljajev in srečanj, ki so se plast za plastjo nalagali v 150 letih, odkar je bil prekop predan svojemu namenu. Vsa ta vprašanja so tudi danes relevantna prav toliko, kot so bila v različnih odločilnih trenutkih skozi celotno skupno zgodovino, od vprašanj orientalizma (in njegove nesporne povezave z Orientom Evrope), migracij, beguncev in težav, ki jih imamo s tem, da bi gostoljubju povrnili nekdanjo veljavo, naravnih virov, ki tičijo tako v jedru tekmovalnosti med imperiji kot v srži nacionalističnih diskurzov, ekosistemov, ki so zaradi posegov človeka za vedno spremenjeni, in še bi lahko naštevali.

Po prekopu… je razstava sodobne umetnosti, ki je zasnovana na zgodovinskih temeljih. Vsebuje številne asociacije med posameznimi deli in njihovimi materiali, asociacije pa so prikazane na takšen način, da ustvarjajo določene reference na kraj in čas, v katerem se razstava odvija. Njena postavitev temelji na principu raziskovalne metode, ki so jo razvili kuratorji The Resurrection Committee, fluidnega kolektiva, ustanovljenega leta 2017. S kolektivnim sodelovanjem lahko namreč v izredno pomembni zgodovinski razpoki skozi neizmerne tokove, ki jih odpira, skozi različne materialne strukture, iz katerih je narejena, skozi zamenljive ploskve tenkega stekla, ki jo transformirajo v kolektivni spomin, pa tudi skozi naključja, mete kocke in zasuke usode, ki jo utemeljujejo in kanalizirajo, bolje razumemo naš svet. Lahko razumemo stališča drugih, se postavimo v isto razpoko in po možnosti oživimo kritični odnos do pereče problematike.