Po resničnih dogodkih. Festival Račka 2022: Prostori in artikulacije seksualnosti. Pregledna razstava in serija performansov

Opis razstave

Asiana Jurca Avci, Jaka Babnik, Boris Beja, Goran Bertok, Saša Bezjak, Sara Bezovšek, Rajko Bizjak, Vesna Bukovec, Andrej Brumen Čop, Lea Culetto, Vuk Ćosić, Ana Čigon, Andreja Džakušič, Eclipse (Tina Kolenik in Samira Kentrić), Mina Fina, Olja Grubić, Dejan Habicht, Betina Habjanič, Leonora Jakovljević, Žiga Kariž, Iztok Klančar, Andrea Knezović, Tatiana Kocmur, Tanja Lažetić, LEALUDVIK, Aprilija Lužar, Slađana Mitrović, Keiko Miyazaki, Peter Mlakar, Iza Pavlina, Tadej Pogačar, Arjan Pregl, Franc Purg, Sara Rman, Miha Satler, Zvonka T. Simčič, Nataša Skušek, Tomo Stanič, Ana Straže, Iva Tratnik, Manja Vadla, Tadej Vaukman, Noemi Veberič Levovnik, Valerie Wolf Gang Performansi: 15. 4. in 16. 4. 2022 Saša Bezjak, Olja Grubić, IvAnKe, Iztok Klančar, Tatiana Kocmur Večletni projekt Festival Račka, ki se usmerja na razmerje med seksualnostjo in umetnostjo, zaključujemo s pregledno razstavo izbora umetniških del, ki so nastala v slovenskem prostoru od devetdesetih let prejšnjega stoletja do danes, ter s serijo performansov, pripravljenih posebej za to edicijo festivala. Razstava Po resničnih dogodkih: prostori in artikulacije seksualnosti predstavlja različne vsebine in prostore seksualnega, ki so se izoblikovali v sodobnem slovenskem ustvarjalnem polju, ter različne načine umetniških pristopov. Razdeljena je v tri vsebinske sklope, in sicer osvoboditev, intima in telo, in je z mediji od slike, objekta, risbe, fotografije, videa in instalacije do performansa postavljena v Galeriji sodobne umetnosti, Likovnem salonu in Galeriji Račka. V zadnjih treh desetletjih, zaznamovanih s prehodom iz socializma v kapitalizem, vojnami na Balkanu, kulturno kolonizacijo Vzhoda ter nedavno z resnimi učinki globalnega segrevanja, prične sodobna umetnost tudi skozi seksualnost obravnavati dimenzije političnega v osebnem in vsakdanjem življenju. Pri umetnosti, ki se ukvarja s seksualnostjo, ne gre več za upodobitve golega telesa in spolnega akta, niti se ne razpravlja o razliki in meji med erotično umetnostjo in pornografijo, kar je bila prej v slovenskem prostoru prevladujoča oblika naslavljanja spolnosti. Umetniška dela izhajajo iz razumevanja seksualnosti kot družbene konstrukcije ter skozi performativne prakse in reprezentacijo telesnosti raziskujejo (sodobne) oblike intimnosti in (nove) prostore užitka, pogoje seksualnega dela in poti do sprememb, kulturne vpise v dojemanju in mehanizme objektivizacije telesa, represivnost hetero patriarhalne paradigme in procese osvobajanja od binarne družbene ureditve. Od devetdesetih dalje se umetnost, ki obravnava področje seksualnosti, navezuje na feministično teoretsko polje ter kvir študije in postane z namenom emancipacije najrazličnejših oblik seksualnosti in izrazov spola prostor reprezentacije množičnosti identitet in dejavna platforma za doseganje sprememb, še zlasti v pogledu dekonstrukcije patriarhalnih pojmovanj ženskosti in hetero normativnih razumevanj spolnosti. V tem oziru sta pomembna festivala Mesto žensk in Rdeče zore, ustanovljena sredi in konec devetdesetih, ki se zavzemata tudi za večjo zastopanost žensk v kulturi. Drugo polovico devetdesetih na Slovenskem zaznamuje obrat k telesu in prodor umetniških del, ki kritično in pogosto radikalno naslavljajo vprašanja telesnosti in seksualnosti, pomemben prostor predstavljanja tovrstnih praks postane Galerija Kapelica, ki je z neposrednostjo dogodkov, kot npr. v okviru mednarodnega festivala performansa Eksplicitne seksualne prakse kot umetniški izraz, stopnjevala izkušnjo gledalca. Uveljavita se body art performans in z njim uporaba lastnega telesa v naslavljanju seksualnosti ter brisanje meje med umetnostjo in pornografijo z vključevanjem pornografskih elementov, da bi se razmišljalo o komodifikaciji spolnosti in potrošnji telesa ter širših družbenih vprašanjih. Zadnje desetletje kulturo sodobnih razmerij, ko se intimni odnosi in koncepti spolnosti bistveno spreminjajo zaradi razširjenosti tehnologije in atomizacije družbe in smo priča vse večji negotovosti na področju seksualnosti, ki jo poskuša razrešiti vse bolj razširjen terapevtski diskurz, sociologinja Eva Illouz zajame skozi koncept negativnih relacij, ki jih opredeli kot nezmožnost oblikovanja trajnih intimnih vezi. [1] Začasnost in hipnost sodobnega časa nagovarja tudi polje umetnosti, priča smo raznoliki umetniški produkciji, ki reflektira sodobne zagate seksualnosti in se dotika novih konceptov intime, raziskuje vpliv ideologije izbire, porast spolnih parafilij in novih oblik fetišizma, obravnava se nasilje nad drugim ter z oblikovanjem spletne identitete vstopa v polje seksualnih portalov in internetne pornografije. Naslavljanje je kritično ali poudarjeno humorno, neposredno ali na način, ki na prvi pogled ne razkrije nanašanja na spolnost in z njo povezanih kontekstov, z razstavljenimi deli in programom performansov pa se edicija – skupaj s prejšnjimi in usmeritvijo Galerije Račka od njenih začetkov, ki segajo v leto 2005 − umešča v prostor onkraj konstrukcij in diskriminacij. Ob razstavi bo izšel obširnejši katalog, ki bo zajemal pogled na dogajanje v zadnjih treh desetletjih ter pregled performansov, ki so se odvijali na edicijah Festivala Račka. Besedila zanj so prispevali Katja Kobolt, Slađana Mitrović in Domen Ograjenšek, oblikovala pa ga bo Neža Penca. Kustosinji: Irena Čerčnik, Maja Hodošček Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Celje [1] Eva IIlouz, The End of Love: A Sociology of Negative Relations, Oxford University Press Inc, 2019