PODOBE POKRAJINE. BILDER EINER LANDSCHAFT. WOBRAZY KRAJINY. WOBRAZE KRAJINY.

Opis razstave

Odprtje v četrtek, 3. 10. 2019, ob 18. uri

Nika Autor, Iris Brankatschk, Jošt Franko, IRWIN, Michael Kruscha, Marko Lipuš, Zorka L-Weiss, Melitta Moschik, Marko Peljhan, Frauke Rahr, Hella Stoletzki, Karl Vouk

Mednarodna razstava Podobe pokrajine se osredotoča na obravnavo pokrajine v povezavi z družbenimi, ekonomskimi in kulturnimi vprašanji. Vsebinsko je tema zasidrana v kritičnem razmisleku o zgodovinski in dejanski poziciji narodnih manjšin na področju Koroške, ki je kot pokrajina razdeljena med Avstrijo in Slovenijo, ter na področju Lužice v Nemčiji, kjer živi manjšina Lužiških Srbov. Četudi gre za vsebinsko izhodišče projekta, ki je utemeljeno na konkretni politični in družbeni situaciji, ki povezuje tudi partnerje v projektu, pa sam nabor umetnikov in ustvarjalcev s področja vizualne umetnosti razširja pojem razmisleka o tem, kako se človekova dejavnost vpisuje v pokrajino in kako se dojemanje pokrajine spreminja skozi čas.
Razstava tako tematizira onesnaževanje in prekomerno eksploatacijo naravnih virov, slednjemu se v svojih delih posvečajo predvsem umetniki iz Nemčije, ki obravnavajo lužiško pokrajino. Področje Lužice je namreč bogato z rjavim premogom, dnevni kopi pa ne puščajo samo dolgotrajnih sledi na pokrajini, ki ostane nerodovitna več desetletij, ampak tudi na kulturi manjšine, ki že tako ogrožena zaradi razseljevanja vse bolj izgublja svojo identiteto. Michael Kruscha tako na poetičen način zajame grozilno silo tehnologije za kopanje premoga, podobno kot tudi Iris Brankatschk, ki skozi klasično slikarsko tehniko estetizira uničeno pokrajino ali pa se v črno belih kolažiranih podobah ukvarja z dekonstrukcijo spomina. Ideja o fragmentiranosti spomina je prisotna tudi v delih Helle Stoletzki, ki to temo poveže tudi s fragmentirano kulturno identiteto generacije, ki je vpeta med tradicijo in sodobnost, kar dosega skozi mozaično postavitev velikoformatnih slik in nedokončanih risb ter okruškov. Podobno dvojno zgodbo zasledimo tudi v izredno pronicljivem filmu Frauke Rahr, ki z manipulacijo iste podobe umetno ustvari zgodbo o dveh obdobjih, kjer preteklost simbolizira nek nedolžnejši, idiličen čas, sedanjost pa govori o uničevanju kulture in celotnih vasi zaradi dnevnih kopov v Lužici. S temo izginjanja lužiških vasi se ukvarja tudi Karl Vouk, iniciator pričujočega projekta, ki pripada slovenski manjšini v Avstriji. Pozicije ostalih treh avstrijskokoroških umetnikov so bolj heterogene. Melitta Moschik preizprašuje, kako se je pogled na pokrajino spremenil z uporabo digitalne tehnologije. Dela Marka Lipuša se ukvarjajo z vprašanjem spomina na žrtve nacističnega sistema, ki se vpisuje v podobo pokrajine in ljudi. Zorka L-Weiss pa pristopa k obravnavi pokrajine skozi abstrakten likovni jezik in osebno interpretacijo. Tematika slovenskih umetnikov se plete okoli vpisa človekove aktivnosti v pokrajino zaradi političnih okoliščin (meje, taborišča, kampi, begunske poti). Nika Autor tako sooči estetske podobe Kolpe s statistiko utopljenih beguncev v poskusih prestopa meje. Skupina IRWIN razmišlja o alternativni sedanjosti in kompleksnem pojmu države, ki je lahko v prihodnosti tudi posteritorilalna in ne več vezana na konkretno ozemlje, kar nakazuje projekt NSK – Država v času. Marko Peljhan z današnje pozicije citira projekt iz leta 1994, iz časa, ko je na območju nekdanje Jugoslavije divjala vojna in ko je s sodelavci in prijatelji zastavil okvire koncepta MAKROLAB, ki govori o nujnosti utopičnega premisleka v trenutku popolne negotovosti. Jošt Franko skozi metaforično podobo ptiča govori o tem, kako človeštvo ne sme pasti čez rob NICHT FALLEN, in posredno o zgodbah ljudi s socialnega roba, ki še danes, po več kot 20 letih živijo v nekdanjih kriznih centrih, nastalih v času jugoslovanske vojne.
Razstava tako z različnimi umetniškimi pristopi, povezanimi s konkretnimi družbenimi situacijami hkrati nagovarja zelo univerzalne teme, ki so za današnjo družbo še kako pomembne.

Mednarodna razstava Podobe pokrajine je nastala v sodelovanju med Fundacijo Lužiških Srbov (nosilec projekta) in projektnimi partnerji: Muzejem Lužiških Srbov, Budyšin / Bautzen ter Lužiškim muzejem iz Cottbusa, Koroškim muzejem moderne umetnosti, Celovec in Koroško galerijo likovnih umetnosti.

Častni pokrovitelji projekta: dr. Eva-Maria Stange (saška državna ministrica za znanost in umetnost), mag. Zoran Poznič (minister za kulturo RS), dr. Peter Kaiser (Koroški deželni glavar), dr. Martina Münch (Ministrica za znanost, raziskovanje in kulturo dežele Brandenburg)

O projektu >>

Prihodnje razstave: 23. 1. –12. 4. 2020 MMKK, Celovec; 6. 6. –13. 9. 2020 Serbski muzej, Cottbus.