Pot skozi skulpturo

Opis razstave

Sodelujoči umetniki: Dragica Čadež, Mirsad Begić, Matjaž Počivavšek, Rene Rusjan, Roman Makše, Mirko Bratuša, Metod Frlic, Darko Golija, Damijan Kracina, Boštjan Drinovec in Marco Juratovec. Razstava vključuje izbor nekaterih vidnejših slovenskih kiparjev različnih generacij.

Predstavljena dela so le tisti izsek iz njihovega obsežnega ustvarjanja, ki ustreza konceptu razstave, usmerjen v razmerja kipar – forma – prostor – potovanje – komunikacija. Kot odprte, refleksivno-estetsko delujoče forme in nekakšne kiparske postaje so predstavljena dela diferencirani segmenti sodobnega slovenskega kiparstva. Izbrani umetniki: Dragica Čadež, Mirsad Begić, Matjaž Počivavšek, Rene Rusjan, Roman Makše, Mirko Bratuša, Metod Frlic, Darko Golija, Damijan Kracina, Boštjan Drinovec in Marco Juratovec so z avtorsko prepoznavnimi, sistematično zgrajenimi likovnimi poetikami oblikovali skulpturo kot formo, prostor in potovanje. Na ogled ponujajo skulpture, ki so še vedno naslonjene na trdnost in zvestobo izbranemu materialu ter raziskovanju narativnosti, vizualne izpovednosti ali pozicije skulpture v sodobni družbi. Razstava se torej posveča analizi odnosov ali razmerij med skulpturo kot formo, prostorom, potovanjem in komunikacijo, ki skupaj omogočajo vizualni učinek skulpture v razstavnih prostorih in ponujajo gledalcu vzpostavitev osebnega pogleda na sodobna kiparska dela pri nas. Da bi čim uspešneje predstavili posamezne razstavne strukture, bom pred predstavitvijo razstavljenih del razložil nekaj pogledov na formo, prostor, potovanje in komunikacijo.

Razstava, ki je pred nami, je drugačna glede izbranih avtorjev in kiparskih del; po njej se potuje in odkriva čustveno in formalno izpovedna podoba skulptur, ki kljub raznovrstnosti učinkujejo kot veliko likovno delo z različnimi postajami razumevanja, prepoznavanja, asociativnosti in domišljije. V notranji kompoziciji so skulpture trdna združitev materije in njenih elementarnih razporeditev, kjer je izpostavljena prostoru prilagojena variabilnost skulpturnega sistema. Navzven pa je zunanja kompozicija nekakšno razmerje notranje urejenosti in zunanje razporeditve elementov, ki običajno rahljajo trdnost materije, jo razdružijo v večjo prostorsko naravnano kompozicijo, prehajajočo iz enega dela skulpture proti drugemu. Večja prostorska kompozicija ni samo vizualno, temveč tudi dejansko, fizično potovanje, gibanje skozi skulpture, preko ali ob njih. Ob stopanju skozi skulpture postane skulpturni prostor taktilni in kinetični prostor. Sam izstopi tako iz lastnih koordinat kakor iz svojih merskih razmerij. To ni več samo materialni, temveč tudi duhovni prostor, napolnjen z domišljijo, različnimi nivoji vizualizacije, saj se z umetninami napolnjeni prostor spremeni v poseben prostor, čisti kraj delovanja kiparstva kot forme in materije. Skulptura je podoba – akcija z določeno potenco, ki se povezuje s postavitvijo in možnostmi komuniciranja z gledalcem. Prav gledalec naj bo tisti, ki na takšnih razstavah uživa, saj je umetnost tudi to, kar je zapisal skladatelj Igor Stravinski: "V korenu vsake umetnosti je imetje nečesa več, kot so zemeljski plodovi. "