Robertina Šebjanič

Opis razstave

Robertina Šebjanič deluje na področju preučevanja živih sistemov (bio umetnosti) in zvoka. Njeni raziskovalni projekti, ki v razstaviščih dobijo obliko interaktivnih instalacij, se osredotočajo predvsem na kulturološko, politično in biološko stvarnost tako morskih kot sladkovodnih okolij.

Razstava Vodni somrak_Ligofilija predstavlja serijo projektov Ligofilija, ki jih umetnica razvija od leta 2017, z njimi pa tematizira dve nenavadni bitji, mehiškega aksolotla in človeško ribico oziroma proteusa, ter njuno ljubezen (gr. : philéō) do teme (gr. : lúgē). Zoološko fascinantni vodni živali, ki živita na različnih kontinentih, skupno pa jima ni zgolj skrivanje pred svetlobo, sta primer tako vzporedne evolucije kot tudi endemizma. V naravnem okolju prvega najdemo le v močvirjih jezer okoli mesta Ciudad de Mexico, drugega pa v Evropi v jamah Dinarskega krasa. Temu primerno sta se živali prilagodili na specifične razmere svojega habitata, ta pa se je močno spremenil zaradi človeških posegov, bodisi pretiranega lova ali naseljevanja tujerodnih vrst, predvsem pa zaradi onesnaženja v zadnjih petdesetih letih. Posledično sta se oba plenilca, ki sta bila nekdaj na vrhu prehranjevalne verige, znašla med ogroženimi živalskimi vrstami, njuno preživetje pa postaja negotovo.

Za aksolotla in proteusa je značilna izjemna dolgoživost, odlikujejo ju nenavadne regenerativne sposobnosti in tudi v odraslosti ohranjata večno mladostnost. Te lastnosti so pripomogle k njuni vpletenosti v starodavne mite, postala sta del kulturne dediščine, narodna simbola, prvi v Mehiki in drugi v Sloveniji, hkrati pa ju postavljajo v središče visokotehnološkega znanstvenega raziskovanja, pri čemer ni zanemarljiv podatek, da večina osebkov aksolotla dandanes živi v laboratorijih.

V Galeriji Tobačna bodo na ogled prostorska postavitev Neotenični prebivalci teme_Ligofilija, videoesej Piscis ludicrous/Zamaknjeni pogled_Ligofilija, zvočna kompozicija Črne kaplje_Ligofilija in novonastalo delo Odorantur_Ligofilija, s katerim umetnica gledalca popelje v proteusovo okolje, in sicer s pomočjo vzbujanja različnih čutnih zaznav. Življenje in razvoj v temi namreč sprožita vprašanje, kako proteus zaznava prostor in kako se v njem orientira. Kot žival, katere oči so zaradi nerabe vida med evolucijo zakrnele, je bil primoran k specializaciji drugih čutil in eno izmed njih je voh. Onesnaževanje voda torej ne povzroča zgolj kopičenja strupov v njegovem telesu, temveč mu onemogoča še en način zaznavanja okolja. Tako mu otežuje medvrstno komunikacijo in iskanje plena.