Rudi Benétik

Opis razstave

Rudi Benétik
kolaži in objekti
9. 2. -2. 3. 2018

O umetniku
Rudi Benétik se je rodil leta 1960 v Podjuni/Jaunstein na avstrijskem Koroškem, kjer tudi živi in dela. 1985 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, pri profesorjih Andreju Jemcu, Janezu Berniku in Bogdanu Borčiću. Njegova dela lahko vidimo v zbirkah evropskih muzejev in galerij, in so bila razstavljena v Avstriji, Belgiji, Danski, Franciji, Hrvaški, Indiji, Italiji, Južni Koreji, Luxembourgu, Madžarski, Nemčiji, na Poljskem, Slovaškem, v Sloveniji, Španiji in ZDA.

Predrzno črna!

Milena Zlatar

Rudi Benétik je v svoji poetiki, skozi iskanja oblik in barv z resnicoljubnimi potezami linije in s pogledi v (ne)stvarnost prostora in dogajanja v njem, vseskozi ohranjal otroško elementarnost, da bi se mogel prepustiti nevidnemu toku energije, fluidu sveta in lastne duše. Vstopamo v svet, ki se ga ne zavedamo in ga le redko začutimo. Skozi ves njegov opus so slike uglašene z najsubtilnejšim naborom barv, identičnemu svetlobnemu pojavu v ozračju – mavrici, ki jo vidimo kot spektralne barve. Simbolično stanje loma in odboja sončnih žarkov, ki zrcalijo barve, lahko upodobi le umetnik s kultivirano refleksijo do stvarnega sveta in možnostjo začutiti nevidno energijo … Ni naključje, da je Benétik prišel do točke, ko je zlil vse barve v pomenljivo belino, v tišino, da bi potem lahko izslikal magičnost črnin. Za pristne črnine, za mračenje slik, je uporabil saje, ostanke živega ognja iz peči v ateljeju, pomešal jih je z belimi pigmenti in akrilnim vezivom . . . Kot pojasnjuje sam, napravi zaključne kompozicijske elemente »v potezah s sočno in nasičeno črnino kaligrafskega tuša«.

Še sam je postal nad tem dejanjem presenečen, zato vzklik »Predrzno črna!«, ki ga je izbral za poimenovanje pričujoče serije. Nastale so slike, kjer so se asociacije na predmete in figure vedno bolj izgubljale, kar je presenetilo celo avtorja samega. Tudi gledalca slike uročijo, ga pritegnejo, čeprav jih lahko dojame le, če se je pripravljen odvrniti od izkustvenega sveta in se prepustiti intuiciji. Pred nami so sivine, vse te dimaste meglice, ki se zlivajo v beline, v tisto tiho nestvarnost … Potem pa jih preplavijo črna polja – sestopimo z neba, da bi se lahko potopili v globine oceana.

Črna barva je prasnov, materia prima, hkrati je in ni barva, slikarji pa jo imajo pogosto za kraljico vseh barv. Vasilij Kandinski jo imenuje praznina brez možnosti, večna tišina brez upanja. Črna je kot globoka voda: Homer vidi ocean črn. Iz kaosa – teme vsega začetka je nastala noč, ki je prehajala v svetlobo stvarjenja, zato je črna tudi trebuh sveta in lesk črne barve odseva vse druge barve – svetlobe. V Visoki pesmi je črna simbol velike preizkušnje, muslimanski mistiki v njej vidijo božansko svetlobo. Lahko jo dojamemo kot najvišjo stopnjo ekstaze. Lesket črnega je identičen lesketu belega; čeprav v nasprotju kot dan in noč se skupaj manifestirata jin in jang, dotikata se. Črno je žensko, zemeljsko in instinktivno, prav zato so nemara upodabljali podobe črnih devic in tudi črnih Madon, katere lik poznamo tudi na Koroškem v cerkvi sv. Ane v Koprivni, kjer črna Madona nosi v sebi vsaj toliko pridiha skrivnosti transcendentalnega, kot ga je imela v odnosu do vernikov, ki so jo častili.

Rudi Benétik izhaja prav iz takšnih prostorov in kolektivnih spominov, iz tistega arhaičnega sveta polnega starožitnosti, ki ga spoznavamo ne le v zapisih in pripovedih skozi jezik, temveč se nam izrisuje tudi v vizualizacijah: skozi podobo krajine in njenih ljudi. Benétikovo duhovno kodo razberemo, če poznamo Koroško, ki nam jo pomaga razumeti literarna slika »Angel pozabe« koroške pisateljice Maje Haderlap. Čeprav je Benétik doživel tudi druge kulture in jih znal začutiti, kot npr. žarenje in barvitost mistične Indije kot tudi njeno nasprotje – bleščavi New York, mesto tolikih nasprotij, obema je posvetil pomenljiv cikel del (»Delhi Days« in »Papayas«), nosi v sebi vso mistiko in kontroverznost rodne Koroške in drugih predelov, ki so mu blizu: npr. Goriške in njene »Čarne Soče«, potem ljudi in krajine ob reki Muri . . . Slike pričajo o umetnikovi vpetosti v te duhovne pokrajine, v njena tkiva in zavest. Nastajajo telesa slik, kjer je vse v imenu (poimenovanju, jeziku) zapisano, s krvjo podčrtano in s prstnim odtisom zapečateno. Tudi dobesedno, saj se umetnik veliko ukvarja s simboliko znakov in črk, etimološkimi pomeni imen, kolažira (črno-beli kolaži na stenskih modulih iz topolovine ter na praznih škatlah za čevlje), išče strukture sveta in utripanje življenja ter jim prida svojo srčno kri s kapljico rdeče, oranžne in žafranaste barve, v vseh tistih različnih odtenkih rumene barve, ki jih lahko razbiramo v njihovi ambivalentni simboliki.

Enako pomembne kot barve in oblike v strukturi telesa slike so tudi umetnikove geste. So spontane in izrisujejo sublimacijo stvarnosti, ki je spomin in duh časa hkrati. Njegove poteze s čopičem, risalom, naključne oblike trgank (iz papirja in drugih materialov), ki jih vgrajuje na površine, so najbolj prepoznavna komponenta slikovnega polja, so ornament duhovnega tkanja, ki se ujame z barvnimi naglasi in pomeni. So vzorci harmoničnih struktur, so konceptualne pisave in pomenljivi znaki.

Na slikah vlada posebna duhovna atmosfera: spojitev črnega in belega prida prevladujoče sive meglice, tiste sivine, ki so prav zaradi srednje vrednosti barvne tonalnosti najbolj človeške. In kaj je ustvarjanje in naše srečevanje z umetniškimi deli, če ni dejanje za človeka, za njegovo človečnost?! Odgovor vedno dobimo pri vživetju v umetniška dela, zato povabilo, da vstopimo v Benétikove slike-telesa, v ta polja spoznanja.

Literatura:
Jean Chevalier in Alain Gheerbrant: Slovar simbolov, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1993.