S slike v prostor

Opis razstave

Z inovativnimi pristopi je Vinko Tušek kot samosvoj umetnik in kot član skupin Neokonstruktivisti in Barva od poznih šestdesetih let 20. stoletja pomembno sooblikoval slovensko umetnostno pokrajino. Njegova dela so bila v marsičem pionirska. Raziskovanje, kombiniranje in združevanje različnih formalnih likovnih pristopov, da bi uresničil (slikarsko) vizijo oblike in barve v prostoru, utemeljuje njegovo posebno mesto tudi v sklopu razstav, posvečenim kolažu in asemblažu.

Bistveni element umetnosti Vinka Tuška je prostor. Prestop iz iluzionističnega prostora klasične slike v konkreten, realen prostor Tušek naredi z objektnimi slikami in poslikanimi objekti, najbolj »radikalno« pa ga uresniči z ambienti. Prostorske postavitve se vsakič znova vzpostavljajo v dejanskem galerijskem prostoru, zato so spremenljive in neponovljive. Za verodostojne rekonstrukcije ambientov po avtorjevi smrti tako skrbi njegov sin, akademski slikar Marko Tušek, ki očetovo delo najbolj pozna in ga tudi globoko razume, kakor razberemo iz njegovega zapisa: »Elementi, ki jih je oče uporabljal, in načini, kako jih je sestavljal, so enostavno zahtevali realen in ne iluzionističen prostor. To je bil povsem naraven potek. Prišlo je do nekakšnega poka, sliko je razneslo, razsejalo naokoli in tako se je naenkrat naselila po celem prostoru. Nastal je ambient. «*

Značilnost Tuškovih ambientov je interaktivnost. Prostorske slike so obrnjene navzven in so odvisne tako od prostora, njegovih mer, oblik, barvnih odtenkov in svetlobnih pogojev kot tudi od gledalca, njegovega premikanja v prostoru, višine zornega kota, občutljivosti za barvne nianse, čustvenega razpoloženja in ne nazadnje od njegove mere poguma in radovednosti, s katerim sprejme ali zavrača povabilo ambienta, da stopi vanj. Ambienti tako v polnosti zaživijo šele s pogledom obiskovalca, ki se vanje naseli. Zato se izmikajo enoznačnemu zapisu, vizualnemu motrenju ter mentalni likovni analizi in namesto tega zahtevajo po fizično doživetje umetnine.

Likovni kritik Andrej Pavlovec ob prvi predstavitvi ambienta Sprehod skozi sliko leta 1985 v Škofji Loki zapisal, da so njegovi objekti – slike, ki sestavljajo celoto ambienta, kot iztrganke iz neke večje kompozicije, so kot nekakšen kolaž, ki prosto lebdi (neprilepljen) v galerijskem prostoru. ** S stropa viseči stalaktiti obojestransko poslikanih kartonov organskih oblik udejanjajo avtorjevo vizijo sprehoda skozi gozd. Poslikani mobili se vsakič drugače odzovejo na prisotnost obiskovalca v prostoru. Sproščena barvitost, igrivost in spremenljivost izražajo prvinsko, otroško ustvarjalnost – Vinko Tušek je namreč tudi spontanost otroške risbe, ki se bolj kot v formalno ustreznemu končnemu izdelku kaže v fizičnem aktu ustvarjanja, odkrival že kot študent in kasneje likovni pedagog. ***

Diptihi, kakršna sta Beli diptih in Rjavi diptih iz leta 2004, so tridimenzionalne slike s kasetiranimi razdelki, v katere umetnik razvrsti raznolike geometrijske in organske plastične oblike. Te podobe spominjajo na odprte srednjeveške oltarne skrinje, na šatulje z dragocenimi zakladi ali škatle, v katerih zbiralci sistematizirajo, razvrščajo in kategorizirajo najdene primerke. Enobarvna polihromacija v nevtralnem odtenku poenoti različne objekte, predvsem pa izpostavi igro svetlobe in sence znotraj reliefnih polj in tako optično in dejansko poudari prostor.

Monika Ivančič Fajfar

* Marko Tušek: Otroške oči, v Vinko Tušek: Pogled podobe, razstavni katalog, (ur. Miloš Bašin), Bežigrajska galerija 2, Ljubljana: MGML, 2014, str. 6.
** Andrej Pavlovec: Sprehod do triptiha, ponatis besedila v Vinko Tušek: Srečanje s prostorom, (ur. Branko Sosič), Kranj: samozaložba 1999, str. 159.
*** Prav tam, str. 24-25.

http://likovnodrustvo-kranj. weebly. com/razstave-ldk/mednarodni-festival-likovnih-umetnosti-kranj