Saeborg: Klavnica 17

Opis razstave

Umetnica Saeborg (skovanka iz imena Saeko in besede kiborg) ustvarjanje napihljivih bitij iz lateksa, ki sicer na prvi pogled morda apelirajo na eksces in fetiš, vidi kot formiranje svobode spolov in spolnosti v najširšem smislu.

Ustvarjalka gumijaste erotične more na farmi prisrčnih japonskih risanih ljubljenčkov iz lateksa, v katere se sama oblači, je članica slavnega tokijskega underground queer teatra Department H. Izhajajoč iz Kiborškega manifesta, eseja teoretičarke Donne Haraway iz leta 1991, je umetnica Saeborg odkrila svojo osebno, spolno in umetniško svobodo v koži sanjskih likov iz lateksa. Oblečena v tesno prilegajoče se napihljivo oblačilo iz prožnega materiala se v tej vlogi razbremeni močne zavezanosti tradicionalnim projekcijam o družbeni vlogi žensk na Japonskem in z njimi povezanih predpisanih etiket ravnanja in obnašanja.

Klavnica 17 je razstava napihljivih domačih živali na napihljivem podeželju. Čeprav živali živijo oz. životarijo v krutem in omejenem okolju gumijaste kmetije ter končajo kot hrana, ljubijo človeka in on ljubi njih. Zanje vsakodnevno skrbi, jih hrani, za njimi čisti in podobno. Obstaja ljubezen, ki ji vlada človeška ohranitvena in ekonomska logika.

Postavitev žgečkljivo bukoličnega prizora počlovečenih domačih živali, od katerih ima za obstoj v ekonomiji kmečkega okolja vsaka svojo predpisano funkcijo – tu so umetno oplojevanje, molža, striženje ovc, pobiranje jajc in klanje pujsov za meso, kot je razvidno iz videov performansa Saeborginih sodelavcev in članov Departmenta H – se konča s slačenjem razposajene kmetice, ki poskrbi za potomstvo kmečke družine. Kmetijo na eni strani razstavnega prostora dopolnjuje svinjak z ogromno umetno oplojeno pujso za rešetkami, ki povrže in hrani prašičke v človeški velikosti, ti pa končajo v klavnici. Mešanica igrive seksualnosti igračkastih zabaviščnih maskot in sporočilne biološke realnosti nas prek podrobno izdelanih japonskih karakternih ljubkosti potiska iz cone udobja – toliko, da premislimo o lastni drži in mogočih vprašanjih, ki se nam porodijo ob sprehodu skozi razstavo.