Saša Spačal: Zemljestik

Opis razstave

Razstava Saše Spačal, umetnice, ki dela na presečišču intermedijske umetnosti, raziskovanja živih sistemov in zvočnih frekvenc, umešča Zemljo v postčloveško sedanjost, ki vsebuje tako seme prihodnosti kot senco minljivosti.

"Povezovalne sposobnosti postčloveškega subjekta niso omejene na človeško vrsto, ampak vključujejo vse neantropomorfne elemente, začenši z zrakom, ki ga dihamo. "
—Rosi Braidotti

Prostorska biotehnološka postavitev umetnice Saše Spačal v Galeriji Vžigalicaželi služiti vstopu v postantropocentrično konstelacijo povezav in odnosov z okoljem, ki omogoča, da človeško delovanje v okolju mislimo bolj dinamično in trajnostno. Naravne spremembe so vpete v neskončno število mikro in makro povratnih zank planeta, ki jih človeštvo tudi kot samooklicana geološka sila zelo težko dojame v vsej njihovi kompleksnosti.

Zemlja je potopljena v planetarni metabolizem snovi, ki krožijo med litosfero, atmosfero, hidrosfero in biosfero. Biogeokemijsko kroženje med sferami poganjajo povratne zanke presnove mikroorganizmov, ki povezujejo vse biološke in tehnološke akterje v tok stika vsega z vsem, v intra_fluks izmenjav in odnosov. Z vdihom in izdihom človek vzpostavi intimno vez s planetom, a kaj se zgodi, ko ta postane tehnološko mediirana? Kakšna bo doza, kdo jo odmeri in kdo preživi?

Razstava Zemljestik umešča Zemljo v postčloveško sedanjost, ki vsebuje tako seme prihodnosti kot senco minljivosti. Sedanjost kot seme prihodnosti obiskovalec izkusi pri instalaciji Inspirij, kjer se nadiha zemeljske "bakterije sreče" Mycobacterium vaccae. Ritem dihanja narekuje napihovanje balonov za oživljanje, ki naj bi človeka pomirili in mu omogočili sanje o svetli tehnokratski prihodnosti. Trenutek minevanja in poslavljanja se zgodi pri instalaciji Ekspirij, kjer obiskovalci z izdihi prenašajo svoje mikrobiome na pozunanjena pljuča. Kapljice izvlečka pokopališke ciprese Cupressus sempervirens združbe mikrobov vztrajno spirajo. Toda vseh človeških izločkov se ne da prečistiti, zato izgorevajo na suhi zemlji, ki jo onesnažujejo. Med skoraj preteklostjo in skoraj sedanjostjo stoji instalacija Simbiom s črno deteljo Trifolium pratense, ki v simbiozi z bakterijo Rhizobium proizvaja kisik in veže dušik, kar je oboje ključno za človeško preživetje.
—Saša Spačal

Saša Spačal (Ljubljana) dela na presečišču intermedijske umetnosti, raziskovanja živih sistemov in zvočnih frekvenc. Osredotoča se na postčloveški kontinuum, kjer ljudje obstajajo in delujejo kot eden izmed elementov ekosistema, in ne kot njegovo središče. Njena dela so bila predstavljena na prizoriščih, kot so Ars Electronica (AT), Narodni umetnostni muzej Kitajske (CH), Prix Cube (FR), Transmediale (DE), Muzej sodobne umetnosti Metelkova (SI), Kulturni center Onassis (GR), Cynetart Festival (DE), Galerija Kapelica (SI), Device_art (HR) in Art Laboratory Berlin (DE). Za svoje delo je prejela tudi več mednarodnih nagrad in nominacij.
www. agapea. si