Sašo Sedlaček

Opis razstave

Predstavlja se umetnik, znan po obravnavanju aktualnih družbenih fenomenov, s svojimi multimedijskimi in interaktivnimi deli aktivistično posega na področje ekologije in opozarja na reciklažo dobrin v najširšem smislu. Likovno prakso Saša Sedlačka zaznamujejo družbeno angažirane tematike, ki se koncentrirajo okoli smeti, reciklaže in tehnologije, loteva pa se jih s humorjem in ostrino, komentirajoč surovo življenjsko resnico o globalnem onesnaženju.

Tudi njegov najnovejši projekt robot iSmoke 2 izpričuje zavezanost omenjeni problematiki, saj je izdelan iz odpadnih tehnoloških naprav, prek katerih tematizira danes vse bolj družbeno zavrženo dejanje kajenja in njegove akterje, kadilce. Predelan prenosni računalnik z ustnikom ima v standby poziciji na zaslonu izpisan ukaz: »prižgi mi cigareto!!!«, nakar nas operacijski sistem vodi skozi postopek realizacije te želje. Sedlaček z robotom ne aludira samo na današnji model življenja, ki je zaznamovan s popolno odvisnostjo od tehnologije, temveč nas opozarja na dejstvo, da so od naše dobre volje odvisni tudi tehnološki pripomočki sami. Stare mobilne telefone, predvajalnike in računalnike namreč nekontrolirano nadomeščamo z novimi ali nanje nalagamo množino programov, da se zaradi preobremenjenosti izklapljajo. In prav takšen je tudi hudomušni, odmora željni avtomaton. Umetnik je z njim ustvaril novodobno satiro na raznolike manifestacije ideje, ki je v literaturi in filmih zadnjih 100 let (od Marie v Metropolisu, 1927 do Roya v Iztrebljevalcu, 1982 ali VIKI v Jaz, robot, 2004) vzbujala srh, in sicer z grožnjo, da bo nekdaj uslužni robot našel lastno voljo do moči, pozabil na tri zakone robotike ter začel uničevati človeštvo. Vsemu tehnološkemu razvoju navkljub si je neizprosna, omniprezentna umetna inteligenca v obliki robota iSmoke 2 zaželela odmora za cigareto.

Filozofsko dimenzijo aktualnega vprašanja, kaj so stroji in kakšno je naše razmerje do njih, Sedlaček snuje na obstoječi premisi, da gre za programirane tehnološke igrače brez občutij, kljub temu pa lahko izvedejo dejanje, ki sproži naš čustveni odziv. Ta ni odvisen od vizualne sorodnosti med človekom in robotom, temveč se skriva v analognosti njunega obnašanja. Dejanje avomatona v prostoru, kjer je kajenje obiskovalcem prepovedano, zagotovo nosi v sebi kal uporništva, saj preizprašuje razmerje dovoljenja/prepovedi ter postavlja vprašanje, kako je mogoče preprečiti stroju izvajanje akcije za katero je bil programiran. Ob poznavanju umetnikovih dosedanjih projektov o smeteh, nečistoči in onesnaževanju, je navezava na kadilski manifest Svetlane Makarovič skorajda samoumevna. Prekleti kadilec, izmeček in smet, ki s svojo razvado uničuje ozračje, saj v zrak izpuha več strupov kot celotna naftna, avtomobilska in vojaška industrija skupaj, je zagotovo primerna alegorija za posameznika v kapitalističnem svetu. Sistem mu kot potrošniku neprestano vsiljuje izbiro med ne kaditi ali kaditi in čutiti posledice, njegov upor zoper korporativne krivce onesnaževanja pa je obsojen na neuspeh.