Silvester Plotajs Sicoe: Kruh je moj art

Opis razstave

Silvester Plotajs Sicoe: Kruh je moj art
slike
11. 5. -1. 6. 2018

O umetniku

Silvester Plotajs Sicoe se je rodil 12. aprila 1965 v Ljubljani. Leta 1988 je diplomiral pri profesorju Emeriku Bernardu na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter tam nadaljeval podiplomski študij iz slikarstva pri profesorju Gustavu Gnamušu in iz grafike pri profesorju Lojzetu Logarju. Leta 1990 se je študijsko izpopolnjeval pri profesorju Martinu Tissingu na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem. Od leta 1992 deluje kot svobodni ustvarjalec. Je dobitnik več nagrad, med drugim Priznanja Riharda Jakopiča leta 2013. Razstavljal je na skupinskih razstavah in imel mnogo samostojnih razstav doma in v tujini. Kot svobodni umetnik deluje v Ljubljani.

"Umetnost je moj kruh, kruh je moj art"

Brane Kovič

Kaj imajo skupnega vrvohodec Vincent van Gogh, nekdanji mitraljezec v bombniku Hitlerjeve Luftwaffe Joseph Beuys in zvezdnato nebo nad ljubljanskim parkom Tivoli? Silvester Plotajs Sicoe jih je vse neposredno ali posredno uvrstil med motive svojih tokrat razstavljenih slik, tako kot je zraven njih razvil pripoved o tem, kako si umetnik služi svoj kruh. Slikanje je delo, resno delo, ki zahteva veliko znanja in spretnosti, sposobnosti opazovanja in refleksije ter invencije, s katero se čutna izkušnja prenese v podobo s pomenom, kodiranim na specifičen način. Tematizacija izbranih poglavij iz zgodovine umetnosti je v opusu posameznega umetnika pogosto oblika samospraševanja o ozadjih lastne diskurzivne prakse, o razmerju do tega, kar so njegovi predhodniki že naredili, in hkrati iskanje svojega mesta v diahroniji in sinhroniji umetnostnih pojavov, usmeritev, gibanj, tendenc in slogovnih opredelitev. Lahko se kaže kot kritika, nadgradnja, parafraza ali komentar skozi reference, ki so aktivnemu spremljevalcu umetnostnega dogajanja dokaj hitro prepoznavne, zlasti v primerih, ko gre za ključne izrazne premike in avtorje, ki so s svojimi deli pridobili naravnost kultni status ne le med strokovnjaki, temveč tudi med laično javnostjo. In zato Sicoe upodobi van Gogha kot vrvohodca nad prepadom, naslika predmete, ki jih je pri svojih akcijah in performansih uporabljal Joseph Beuys potem, ko je postal eden najradikalnejših akterjev v procesu dematerializacije umetniškega objekta, se sprehodi skozi najrazličnejše primere popkulturne idolatrije in se nazadnje zazre v krošnje dreves okrog svojega novega ateljeja v povsem prenovljeni tivolski Švicariji ter se veseli preletavanja in žvrgolenja ptičev pod zvezdnatim nebom, kot da bi nas hotel spomniti, da v življenjski resničnosti ni samo trpljenja in žrtvovanja, temveč so tudi radost, lepota in drobni užitki, ki nas navdajo z optimizmom in vedrejšim pogledom na svet. Onstran trpkega spoznanja, da umetniško udejstvovanje ne tako redko pri nekaterih ljudeh še vedno velja bolj za nepotrebno zapravljanje časa ali celo za udobno parazitiranje na tujih plečih, Sicoe zavzame ustvarjalno držo, skozi katero s pravšnjo mero duhovitosti in ironije artikulira svoj odgovor na ta predsodek in s sproščenimi potezami čopiča izrisuje prizore, ki z neustavljivo silo privlačijo poglede ter jih zvabijo v barvne vrtince, pred katerimi se vsi zadržki razblinijo, tok pripovedi pa zažari v razkošju odtenkov, kontrastov in harmonij.

Slikarska govorica, ki jo je Sicoe skozi svojo eksistenčno in ustvarjalno izkušnjo vztrajno gradil, je strukturno večplastna, barvno intenzivna, nemalokrat s pridihom ludičnosti. Poudarjena barvitost ter sproščena igrivost pri nizanju in kombiniranju likov z znaki sta svojevrstni konstanti Plotajsovega slikarstva, medtem ko se ikonografske sestavine spreminjajo tako, da se okrog izbranega izhodišča izpostavljajo enkrat bolj figuralni, drugič pa bolj dekorativni elementi, vendar brez apriorne pomenske hierarhije. Pogosto prisotne reference in aluzije na pomembne etape iz zgodovine moderne umetnosti se prepletajo z neposrednimi vtisi iz umetnikovega vsakdanjika in medijskih variacij popularne kulture ter se vrstijo v slikarjevih podobah, ki nas zabavajo s paradoksnimi invencijami, razveseljujejo s svojim razkošnim koloritom ali v nas prebujajo spomine na izkušnje, ki smo jih skupaj doživljali kot umetnostni navdušenci. Skozi Plotajsove slike se sprožajo sklopi asociacij, ki si jih vsak gledalec oblikuje po svoje, v skladu z lastnimi doživetji in občutljivostjo. V njih je namreč namenoma eksponirana tista temeljna dvojnost, ki vsakokrat znova problematizira razmerje med ploskovitostjo slikarskega nosilca in prostorskostjo naravnih »modelov«, ne glede na to, ali gre za človeške figure, upodobitve živali, fantazijske like ali kakršenkoli predmet za vsakdanjo rabo: ta dva koncepta sta praviloma uravnotežena, čeprav se morda ponekod zdi, da kdaj dominira eden, kdaj pa drugi. Sicoe razmišlja o tem, kar lahko naredi sliko kot enkratno vizualno izjavo, in samoumevno mu je, da so njene sestavine heterogene, prevzete iz različnih virov ter na različne načine soočene na slikovni površini ne glede na njeno velikost. Skozi užitek v slikanju spreminja pojavno resničnost v likovne interpretacije pojmov in predstav, pri čemer svoboda njegovih odločitev ni prav v ničemer omejena, predvsem pa ne zavrta z zmotnim prepričanjem, da mora biti vsako umetniško delo osmišljeno z eksistenčno usodnostjo in končnostjo. Ko torej Sicoe gledalcu predoči ugotovitev, da živi od svoje umetnosti in da se z njo ukvarja zato, ker ga umetnost hrani tako v dobesednem kot v metaforičnem pomenu oznake, mu obenem sporoča, da to ni nobena igra ali preprosta zabava, ampak delo kot vsako drugo, ki si ravno tako zasluži spoštovanje in dostojanstveno obravnavo. Zgodbe, ki jih ljudje tkemo iz drobcev svojega znanja in prizadevanj, v umetniški različici postajajo povedne z vizualizacijo, marsikdaj močnejše od besed in bolj prepričljive od suhoparnega nizanja dejstev. V območje sanj vstopamo, da bi se zavedeli obzorij možnega, domišljija, s katero uresničujemo predstavne potenciale, dopolnjuje empirizem fizičnega bivanja. Silvester Plotajs Sicoe v svoji slikarski praksi zavestno in načrtno združuje impulze empiričnega z izzivi imaginarnega v likovne formulacije, ki nas presenečajo s svojo svežino in z energijskim nabojem, ki zmore premagati malodušje, kakršnemu smo tako pogosto priče v okolju, kjer so nekdanje vrednote izginile, alternativ zanje pa nikakor ne najdemo.